Samozaložba, 2013

Bilo mi je žal, ko so mi člani zagrebške skupine Amok pred časom povedali, da ne bodo več igrali, ker je šlo za enega izmed najbolj prepričljivih temačnih HC bandov s Hrvaške. Sicer pa se je večina članov Amoka, ki jih sicer že vrsto let poznamo iz mnogih drugih bandov od »Razlog za« in »La kurtizana« preko »Storms« do »Gardens of Hiroshima« in »Sentence«, medtem odločila zagnati novi band – »Ponor«. Konec oktobra lani so objavili prvi album »Ovo je kraj«.

Gre za nekoliko bolj temačen in razgiban metaliziran hardcore, kot so ga igrali z Amok, sicer pa so me Ponor dobili že po prvem poslušanju in sem pustil, naj me zapeljejo čez rob v svoje brezno. Ponudili so sprehod, medtem ko se je mrak gostil po ozemlju, na katerem so izbrisali meje med podtalnimi žanri. Temelji sicer trdno stojijo na zapuščini razvpitih hardcore skupin, kot sta Integrity in Rise and Fall, imajo pa tudi močne blackened crust vplive. Radi zavijejo celo proti sludge metalu in emocoru.

Kljub temu da v osnovi šibajo metaliziran hardcore, kakršnega smo bili vajeni od bendov iz devetdesetih let, Ponor ne ponuja zatohle različice, temveč se sliši kot sodoben hardcore band, ki mu sicer primanjkuje nekaj produkcijskih moči. Očitno niso želeli biti surovi HC punk, a niso dosegli niti približne udarnosti težkokategornikov žanra. So pa na dobri poti.

Kitaristični žensko-moški par je zmožen preleviti precej enostavne riffe v težke in lepljive kitarske vložke, kot tudi prestaviti na udarne melodije, ki ostanejo v spominu. Niso se odločili, da bi nas zmleli z agresijo in hitrostjo drvečih ritmov, temveč udarjajo v glavo s številnimi brejki, s katerimi tudi vzdržujejo napetost pri poslušanju. Obenem so dosegli razgibanost komadov, v katerih resnično ni velikih glasbenih presežkov.

Uspeli so pripraviti približno enakomerno kakovostne komade, tako da je v bistvu težko govoriti o tem, da je kakšen veliko boljši ali slabši. Vsekakor izstopajo tisti z jasnimi, repetitivnimi refreni. Noto posebnosti Ponoru dajejo ravno podrobnosti, ki se skrivajo od prvega posluha v pazljivo strukturiranih kompozicijah. Ponor enostavno vabijo k vnovičnemu poslušanju, saj bodo spodbudili marsikatero punkovsko in hardkorovsko srce, naj hitreje poganja kri po žilah.

Na albumu, ki se je pojavil konec oktobra lani, je osem intenzivnih in dinamičnih komadov. Kratka in poetična besedila so navdihnjena z zavračanjem vseh avtoritet in aktivizmom. Lepo je slišati, da so jezo in obup stresli v hrvaščini. Navihani domiselni basist, ki tudi kriči, ve, kako z glasom predstaviti trpljenje in razočaranje nad realnostjo, v kateri živimo. Hkrati v vsakdanjem boju proti vladajočemu sistemu ponuja kanček optimizma, ki predstavlja luč v peklenskem prepadu. Celotno dramatiko občasno poudari grobi postranski vokal.

Prvi album kvarteta Ponor je bil vsekakor ena najbolj osvežujočih zgodb na hardcore sceni ne le v Zagrebu, temveč tudi v regiji v letu 2013. Posnetke v elektronski obliki bodo verjetno kmalu objavili kot vinilko „Ovo je kraj“. Novega bivanja v studiu zaenkrat niso napovedali, a glede na izkušnje ter strast in zagon članov banda za tovrstno glasbo lahko od njih pričakujemo samo še boljše. Saj je trditev o koncu le razlog za kaj novega.