Run For Cover Records, 2023

Krivda je krščanski koncept, slišim v ozadju reči svojega mrtvega prijatelja, a če je pristal v nebesih, jo nemara zdaj končno občuti tudi sam. Vsaj upam. Nebesa – pekel, v bistvu gre za eno in isto. Ali ni pot do obojega tlakovana s trpljenjem? Življenje – posmrtno življenje, kako bi vendar obstajali brez občutenja bolečine? Upam, da ga vsaj zdaj razžira krivda. In prosim za malo glasbene spremljave. Kot nalašč je ameriška black emo violence zasedba portrayal of guilt nedavno izdala novo ploščo – Devil Music.

Zasedba prihaja iz Austina v Teksasu, oblikovala pa se je leta 2017, od katerega je zdaj minilo že celih šest let, čeprav se zdi, kot da je bilo včeraj. Če bi se orientirali zgolj po bogati diskografiji benda, bi jim zagotovo pripisali daljše časovno obdobje, od ustanovitve do danes so namreč izdali štiri čudovite in raznolike plate ter celo goro splitov in singlov. Bend ima preprosto in učinkovito člansko strukturo – kitarista, ki je tudi vokalist, ter basista in bobnarja. Frontman Matt King in bobnar James Beveridge sta se pred ustanovitvijo zasedbe portrayal of guilt skupaj kalila že v teksaški hardcore zasedbi Illustrations, basist Blake Given, eden od ustanovnih članov, ki ga je leta 2019 za basom sicer že zamenjal Alex Stanfield, pa je basiral še za screamo zasedbo Lyed.

Od bendovega debitantskega albuma Let Pain Be Your Guide pa do zadnjega Devil Music se je ogromno spremenilo. Začetki so bili veliko bolj punkovski in so slišati kot nuja po izbljuvanju vsega zla, medtem ko tretji album Christfucker ne pljuva več zla, da bi se ga očistil, temveč zato, ker je protagonist sam postal zlo. Točka preloma je bil drugi album We Are Always Alone, ki zveni kot monolog globoko depresivne osebe. Spomnimo se samo skladbe Masochistic Oath:

I am a masochist, in my blood I bathe.

Drowning in my own self hatred, I can feel my lungs as they begin to fail.

Bathing in agony.

Covered in shame.

This burden of living never seems to end.

As I lay my body and take the devil's hand.

Korenine tega benda so namazane z vsemi screamo žavbami, njegove veje pa so okitene s prvinami black metala. Spremembo nakaže že tematika besedil. Na začetku je zasedba več pozornosti namenila čustveni bolečini in depresiji, na zadnjih dveh ploščah pa se je poudarek pomaknil na jezo in peklenske vsebine. Vsak sadist je moral nekoč že uživati v lastni bolečini, da je lahko nato užival v prizadejanju bolečine drugim. Ni nepomembno, da je na drugi plošči denimo še govora o mazohistovi prisegi, na tretji, ki je izšla istega leta, pa eden od komadov nosi naslov Sadist.

Zasedba portrayal of guilt želi zveneti hudičevsko zlobno, se brani kakršnihkoli melodičastih breakdownov, se pa zato divje spogleduje z disonantnimi black screamo rifi, zaradi česar kdaj zveni tudi kot mešanica zasedb Imperial Triumphant, Celtic Frost in Converge. Hudičeva muzika, ki jo bend predstavlja s svojim zadnjim albumom, je sicer preveč plastena, da bi jo lahko tako preprosto zapakirali v specifično kategorijo. Album Devil Music je namreč zgrajen iz dveh delov, ki sta bolj jasno slišna, ko ploščo použijemo v obliki vinila. 

Album pravzaprav sestavlja pet skladb, ki so interpretirane dvakrat. Prvih pet skladb slišimo v prepoznavni portrayal of guilt maniri, izvedene so s kitarama, bobni in strašljivim vokalom, druga stran plošče pa ponudi peterico istih komadov, le da so ti odigrani z godali. Takšna interpretacija muzike grozovitost že tako predirljivega vokala dodatno poglobi, godala pa v pripoved vdihnejo dramatičnost, s čimer druga polovica albuma zveni nekoliko filmsko. Bend je tudi pripravil in ob izidu albuma objavil kratek film o prepovedani oziroma prekleti ljubezni med vitezom na belem konju in angelom, ki ga kakopak spremlja prav godalna različica glasbe s plošče Devil Music.

Neprekinjeno upodabljanje krivde zna biti utrujajoče početje, zato ne bi bili presenečeni, če bi naši protagonisti izbrali tretjo možnost in krivdo preprosto antikrščansko zavrnili. A tu se zgodi še en obrat. Portrayal of guilt niso tisti, ki vladajo peklu, temveč so tisti, ki ga doživljajo. Pekel vseh nas pa na koncu ni nič drugega kot prekleta krivda, khm, in ljudje okoli nas. S hudičevo glasbo portrayal of guilt po šestih letih suvereno orjejo po svoje in se vse bolj oddaljujejo od screama in klasičnega black metala devetdesetih let prejšnjega stoletja. Z vsako novo ploščo so nam postregli z nečim popolnoma svežim, vprašanje, s čim nas sploh lahko še presenetijo po hudičevi muziki.

Portrayal of Guilt – Devil Music (Short Film)