Ammonite, 2015

Srbske alternativne bende se ni nikoli metalo v isti koš kot bende izven te države. Vsak je bil poseben tako glasbeno kot tudi s svojo držo oziroma stališčem, za katerim je deloval. Od hardrock psihedelikov Pop mašina ter Smak do punkerskih Pekinška patka, darkwavovskih Dobri Isak, posebnežev novega vala Šarlo akrobata, Idoli ter Električni orgazam, kasnejših EKV in Disciplina kičme, vzporedno delujočih garažarjev Partibrejkers, Obojeni program in tako naprej in nazaj se po zgodovini srbske alternativne glasbe lahko sprehajamo tja v nedogled.

Po vseh teh žanrsko težko opredeljivih bendih se je na začetku devetdesetih let začel uporabljati nov izraz neo-beo, ki je popredalčkal bende Presing, Kanda Kodža i Nebojša in Darkwood Dub, ki so za razliko od Block Out in Dža ili Bu bili veliko bolj napredni oziroma s svojo nepredvidljivostjo nekaj novega na sceni. No, in prav beograjski Presing, kateremu se posvečamo danes, so s svojo mešanico garažnega funka, postpunka, duba pa tudi krautrocka izoblikovali svoj stil in po mnenju mnogih bili vodilni bend v takratni beograjski sceni.

Po svojem začetku leta 1990 je bend izdal dva komada na kompilacijskem albumu Želim jahati do ekstaze, izdanem pri založbama Slušaj najglasnije! in Nova Aleksandrija, nato pa leta 1992 še svoj prvenec Priča o totemu, duhu koji hoda, psu i razočaranoj ženi. Po ponovnem združenju leta 1996 so šest let kasneje izdali album 600 nebo, ki še danes velja za njihov najbolj udaren in cenjen izdelek tudi s strani tujih medijev. Po 2006. izdanem albumu Zanos bez snova je bend zopet razpadel, a se vrnil nazaj z obema ustanovnima članoma, Vladimirjem Markovićem – Krako in Zoranom Radovićem – Kizo, ter minulega novembra izdal plato Neurokrem. 

Na albumu Neurokrem nam Presing servira 11 komadov z novima članoma benda, bivšim bobnarjem Kristalov Ernestom Džananovićem in basistom Dušanom Zdravkovićem. Zadeva je izšla pri založbi Ammonite, ki izdaja tudi bendom Eyesburn ter Hornsman Coyote & Soulcraft, sicer pa je založba tudi delovno mesto Krake, kjer dela kot producent. Proti svojemu predhodniku Zanos bez snova novi album ni toliko razgiban. Čeprav se vedno bolj osredotoča na elektronske prvine, je bil prejšnji bolj zvočno poln, predvsem zaradi veliko godal in pihal, ki so širila njegovo produkcijo, komadi pa so imeli vpade vse od klasičnih glasb pa do latinskih pihalnih vložkov.  Še vedno pa Presing kopljejo po svojem peskovniku vedno globlje in globlje, tako se prav za vsakega najde njihova najboljša plata. Kraka je še vedno mojster na kitari, ki s svojimi alternativnimi uglasitvami časti svojega idola Glenna Branco, obenem pa skozi disonantna sekanja ustvarja nove melodije. Prav tako se Kiza ne prepusti monotonosti v svojemu diktiranju in  pripovedovanju, še posebej v komadu Mi nismo verni, kjer gostuje tudi Zoja Borovčanin, pevka zasedbe Lira Vega. Zoja pa ni edina gostja na plati, v komadu Robot čioda na pomoč priskoči Pavle Popov, mlad skladatelj klasike, duba in techna, ki poskrbi, da komad spada med izstopajoče na plati Neurokrem.

Kot smo potihoma pričakovali, Presing ne ostaja pri preverjenih formah komadov in z vsako novo plato gleda širše. Za surovost in jazz momente poskrbita prvi dve dolgometražni izdaji, za izlete izven Balkana plata Zanos bez snova, za vse ostalo pa je tu Neurokrem. Kot vidimo in kot tudi sami pravijo, jim gre snemanje in nasploh delanje komadov zelo počasi od rok. No, če bodo z vsakim novim izdelkom pokazali vsaj toliko svežine kot do sedaj, si naj kar vzamejo čas.