Ob vznožju Slovenskih goric ali natančneje na kraju, ki je malo manj kot šestinštirideset stopinj in pol oddaljen od poldnevnika, od ekvatorja pa šestnajst in drobiž, se nahaja mesto Ormož – mesto z bogato zgodovino, v kateri ima pomembno mesto tudi alternativna glasba, katere najvidnejši, pa tudi najbolj trdoživi predstavniki so Pridigarji.

Trdoživi nedvomno so zelo, saj se jim je uspelo obdržati na sceni kar štiriindvajset let ter v tem času izdati kar pet albumov – več kot katerikoli drugi s skajem spogledujoč se bend v Sloveniji kdajkoli. Zato jih brez slabe vesti lahko imenujemo botre ska ter očete ska punk scene pri nas. Najvidnejši pa so tudi, saj so eden redkih bendov, ki jim je uspelo podreti lokalne bariere in se usidrati v srca in ušesa ljubiteljev ska punka po celi Sloveniji, pa tudi širše.

Svoj zadnji cede, Vse ali več, so Pridigarji izdali pred devetimi leti. Album je bil navdušeno sprejet tako doma kot v tujini, kjer so ga predstavili na več turnejah. Zadnja leta pa je na pridigarskem polju prišlo do zatišja, ki je rezultiralo v odhodih nekaterih dolgoletnih članov ter posledično prihodih novih moči. Z novimi močmi pa so prišle tudi nova energija, volja in pogum otopelo telo spraviti v pogon ter še enkrat dokazati, da s Pridigarji ni šale.

In res je ni! Novi album Nizki udarci na visokem nivoju dokazuje da stari prdci še niso za med staro šaro. Le svežega goriva jim je manjkalo. In sedaj, ko ga imajo, ga žgejo po starem, vendar pa z novim pristopom. Kajti nove moči so v bend prinesle tudi nove, sveže ideje, s katerimi Pridigarji, kljub temu, da ostajajo zvesti svojim smernicam, delajo velik korak naprej. Korak k aranžmajem, ki nenehno zavijajo s poti, pospešujejo, bremzajo in presenečajo s svojimi obrati. Pridigarji seveda nikoli niso bili samo ska bend – nastali so na osnovi punka, ki se je v bend privlekel iz Gnilih duš – in tudi najlepše ska melodije so vedno znali raztreščiti z nažigaškimi infiltracijami punka. Naj vas ne preseneti – tudi tokrat je tako. Mojstri preobratov s prekrasnimi ska melodijami zdrvijo v vratolomne punk himne, iz mrtvaškega uvoda pa vas zapeljejo na sončne poljane ritmov, ki še smrt naredijo privlačno. Poznavalce in oboževalce pa bosta zagotovo presenetili milina – ja milina! - nekaterih ska melodij ter spevnost agresivnega punka, ki album pravzaprav umešča v območje street punka in skaja. Kadrovske spremembe v bendu so povzročile, da tokrat za tanke strune skrbi nekdo, ki dejansko ve, kaj s kitaro početi. Brez zamere vsi bivši kitaristi, ampak resnica je takšna in nič drugačna. Novi strunmajster Domen, sicer študent klasične kitare v Grazu, se v vodah punka in skaja zelo dobro znajde. Nič nenavadnega, pravzaprav, če vzamemo v obzir, da je že ata Branko v istem bendu dolga leta pihal v bariton saxofon in je bil Domen verjetno že zgodaj podvržen »kvarnim« vplivom teh muzik. Na našo srečo, saj tako lahko danes poslušamo odlične kitarske uvode, solaže in izvedbo kitare, kot je pri Pridigarjih še ni bilo. Pod vodstvom drvečega, trdega Dabetovega basa, ki še nikoli ni zvenel tako dobro - tako polno, z leti vse bolj hripavega glasu, močnega bobna, odličnega dodatka pihal, začinjenega s pravo mero klaviatur so nizki udarci zadani na resnično visokem glasbenem nivoju.

In ko smo že pri nizkih udarcih, se je treba seveda ustaviti tudi pri besedilih, ki so zagotovo pomemben del vsakega komada, ki besedilo ima. Pri Pridigarjih pa sploh, saj sta njihovi prisotnost in pomembnost nakazani že v imenu samem. Pred leti je bilo v neki internetni recenziji omenjeno, da so njihova besedila poneumljajoča, kar pa je seveda zelo daleč od resnice. Vsakemu literarno pismenemu človeku je to zagotovo takoj jasno. Kaj so prispodobe, metafore in podobne reči, s katerimi so nam polnili glavo pri književnosti. Pridigarska besedila so polna teh reči, ki delujejo kot pravi pomen zakrivajoča tančica, nekatera pa tudi kar direktno obračunavajo z aktualnimi temami iz vsakdanjega življenja. Velikokrat na ironičen, zabaven način, ki pa nikakor ni lahkomiselnost in namen poneumljanja. Bolje je iti čez stvari z ironijo, nasmehom, pa tudi cinizmom in jezo, kot pa jamranjem. Jamrači pa Pridigarji niso bili nikoli in tudi nikoli ne bodo. Samopomilovanje in stokanje ni za ormoške korenine. Tudi če na vrata trka abraham, ki pevca Dabeta čaka drugo leto. Raje se razkuri še enkrat in na šestem pridigarskem albumu na svoj edinstven način z nizkimi udarci pove, kaj si misli o politikih, svojem staranju, smrti, šefih, veri, televizijskih nadaljevankah in življenju nasploh.

Devet let pričakovanj je pri koncu. Novi album Pridigarjev je tukaj. Pravijo, da tudi zadnji. Upajmo, da ni in da bo še kakšen tak, kot so Nizki udarci na visokem nivoju