samozaložba, 2024

Poslušalce in poslušalke Radia Študent smo 27. aprila lani podrobneje seznanili s hrvaškim cinematičnim ekstremnim metalskim bendom Prognan in prvencem Naši životi više ne postoje. Datum 27. april je seveda povezan z drugo svetovno vojno in drugo Jugoslavijo, sam album pa se, čeprav postavljen na tla bodoče Države oziroma Kraljevine SHS, povezuje s prvo svetovno vojno, tako da to naključje nima kakšnega močnega pomena, z izjemo tega, da ga povezujemo z vojno. Toda danes je šesti april in mineva natanko 84 let od napada Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo, s čimer označujemo začetek druge svetovne vojne pri nas, ta datum pa precej bolj povezujemo z drugim albumom zasedbe Prognan, ki ga predstavljamo v Tolpi bumov.

Sledi nekaj podatkov, ki smo jih v Tolpi bumov podali že lani, a so pomembni za razumevanje dotičnega glasbenega izdelka. Pod imenom Prognan se skriva dvojec Kob in Basher. Še okoli leta 2008 je bil Prognan v polni zasedbi, po letu 2020 pa se je število članov zmanjšalo na omenjeni dvojec. Basher je odgovoren za bobne, Kob pa pravzaprav za vse ostalo, prevzel je namreč dolžnosti vokalista, kitarista, basista, tekstopisca in aranžerja. Prognan prihaja iz Vukovarja, na prvem albumu pa nam je predstavil zgodbo srbskega vojaka na balkanski fronti v ognju prve svetovne vojne. Album Sjene nad Balkanom je neposredno nadaljevanje omenjenega prvenca, Kob pa ga je umestil v Kraljevino Jugoslavijo med letoma 1934 in 1941, torej med atentatom na kralja Aleksandra I. Karadžordževića in napadom na Jugoslavijo.

Zgodba tokrat ne sledi zgolj enemu protagonistu, temveč kar trem – prvi je Nemec, drugi Srb, tretji pa Hrvat. Vsi trije so povezani v napeto, mračno zgodbo, ki se odvija pod vse bolj mrkim nebom. To nebo napoveduje prihod nacističnega vojaškega stroja, ki bo bodočnost odel v odtenke krvavo rdeče barve. Mestoma se zgodba raztegne nekaj desetletij naprej, včasih pa se vrne v vihar prve svetovne vojne, odvisno od pesmi in segmenta zgodbe. Zgodbi občasno kar težko sledimo, čeprav jo knjižica, ki spremlja in bogatí plošček, skuša predstaviti kar se da nazorno. Seveda – zgodba je široka, a njena pripoved je podrejena okviru desetih pesmi.

Deset pesmi se giblje v kraljestvu ekstremnega metala, ki se ne naslanja na disonanco, kar pritiče veliko današnjim ekstremnim bendom, temveč se še vedno naslanja na melodičnost, s čimer se približuje švedski šoli devetdesetih let prejšnjega stoletja. Melodičnost je seveda izrazita, album pa je temu primerno precej bolj zanimiv in dinamičen od prvenca. Slišimo kontrast med zapletenostjo zgodbe in zvokom, ker je glasba, kot rečeno, precej dostopnejša. Toda to ne pomeni, da je tudi enostavna ali plehka.

Album Sjene nad Balkanom je prepreden z mnogimi zvočnimi plastmi. Kob oziroma Goran Dragaš, ki se preživlja s komponiranjem glasbe za napovednike hollywoodskih filmov, je za aktualni album svoje znanje popolnoma izrabil – skoraj vsaka pesem se začne z glasbenim intermezzom, torej uvodom in zaključkom, ki sta pri vsaki pesmi drugačna in nakažeta, kaj nas čaka v naslednji skladbi. Če smo lani albumu lahko očitali monotonost kitarskih linij in predvidljivost strukture, je za novi album ta očitek manj utemeljen. Glede na dogajanje v zgodbi je namreč Kob s pomočjo gostujočih članov orkestra ali pa kar sam ustvaril vmesne vložke, ki v enem komadu denimo posnemajo dixie godbo dvajsetih let preteklega stoletja. V drugem se znajdemo v čisti balkanski sferi, ki bi zlahka tekmovala z mračnim melosom zasedbe Zlatni dukati, proti koncu pa daje vtis rapanja, saj na osnovi prevladujočega bobnarskega ritma podaja lepo število besed na minuto.

Če slišano daje vtis, da gre za kakofonijo, moramo poudariti, da to ne drži. Kob je namreč izurjen aranžer in komponist, čigar strast do epskih filmov, modernejše zgodovine Balkana in ekstremne glasbe žari v vsaki sekundi več kot eno uro dolgega albuma Sjene nad Balkanom. Plošča ni bogata samo v zvočnem smislu, tudi vokalno je precej bolj razgibana. Resda prevladuje Kobov kruleče-kričeči vokal, toda ker je v zgodbo vpletel veliko likov, je dal možakar več prostora čistemu spevnemu vokalu, menda pa je za prepričljivost vmesnih govorov obiskoval tečaj igranja oziroma voice actinga. Album se bobnarsko giblje v hitrejših ritmih, ki včasih dosežejo vrtoglavo hitrost, kitarska slika pa je precej glasna. Ob tem naj vas ne preseneti, če boste občasno dobili vtis, da album nekoliko hrešči. Kljub temu je album precej manj enoličen, zato bo poslušanje precej lažje, čeprav ne nujno prijetno.

Komad Mrtva vremena od vseh skladb verjetno izpade najbolj pretresljivo, skladba Miris baruta i ognja vključuje omenjeni raperski vložek, zaključni komad, mračen in monoliten Početak kraja, pa napoveduje prihajajoči tretji album. Obetata se še dva albuma, ki bosta zaključila zgodbo; tretji album Sve će to narod pozlatiti je že pripravljen in čaka na izid. Med komadi na aktualni plošči izpostavimo še skladbo, ki najbolje učinkuje, to je komad Samo da nam rata ne bude. Naslanja se na znane jugoslovanske pesmi osemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko je pesem Za one koji su hrabri samo kada ginu najbolj čustveno pretresljiva. Album Sjene nad Balkanom je zgodbi in njeni kompleksnosti primerno precej dolg in čustven, zato ga je treba poslušati v miru in zbrano ter od začetka do konca.