samozaložba, 2023

Vojna in metal gresta že od nekdaj z roko v roki, kar zadeva vojne 20. stoletja, pa so tematiko obravnavale zasedbe, kot so Bolt Thrower, Sabaton, Marduk in druge. Tudi v black metalu je vojna priljubljena tema, v zadnji dekadi pa poleg druge tudi prva svetovna vojna, o čemer recimo najpogosteje pišejo ukrajinski 1914. Na naših oziroma nam bližnjih tleh se je te teme po svoje lotila hrvaška zasedba Prognan.

Zasedbo vodi Goran Dragaš s psevdonimom Kob, ki prihaja iz Vukovarja. Prvi demo je zasedba izdala leta 2009, šele januarja letos pa je izšel prvenec Naši životi više ne postoje, na katerem sledimo zgodbi srbskega vojaka na balkanski fronti prve svetovne vojne. Že samo to, da nekdo iz Vukovarja piše zgodbo o srbskem junaku glede na vse tisto, kar se je tam in drugod na področju bivše Juge žal dogajalo v začetku devetdesetih let, je dovolj, da zastrižemo z ušesi. A sam album skriva mnogo več. Kar takoj razkrijmo, da gre za album, ki ga je treba poslušati v celoti in pri tem brati knjižico z besedili, ki prikazujejo fragmente tragične zgodbe o prej omenjenem vojaku. Na Bandcamp strani benda piše tudi, da ob naročilu prejmemo petdesetstranski roman v PDF-formatu, za zdaj dostopen zgolj v hrvaščini, s katerim se resnično seznanimo z zgodbo. Vsekakor pa poznavanje zgodbe ni potrebno, da bi uživali v albumu – je pa to zelo velik del celotnega paketa, zato bi bili brez sledenja zgodbi oropani celostne izkušnje.

Album traja uro in šest minut, razteza pa se skozi deset komadov, ki sta jih za album posnela bobnar Basher in Kob, ki je odigral vse inštrumente ter odpel besedila, poskrbel pa je tudi za miks in mastering. Čeprav ne moremo zanemariti bobnarjevega vložka, ker ponuja ne samo hitro in divje, temveč tudi precej zanimivo, dinamično ter predvsem organsko zveneče igranje, je glavni fokus vendarle v Kobu oziroma Goranu Dragašu. Če namreč verjamemo zapisom na medmrežju, gre za možakarja, ki med drugim ustvarja tudi glasbo za filmske napovednike in se je podpisal pod napovednike za nove filme franšize Vojne zvezd, Osmega potnika, Spidermana ter za serije, kot je Igra Prestolov in tako dalje. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, izkušnje z ustvarjanjem na tem področju pa se močno odražajo v prvencu zasedbe Prognan.

Album bi tudi brez teh vložkov že sam po sebi bil glasbeno močan in emocionalno nabit kos ekstremne glasbene umetnosti. Osnova so hitri bobnarski ritmi, težki, a precej hitri in izjemno melodični kitarski rifi, vse skupaj pa okrona divji vokal, ki bi ga lahko postavili najbližje ob bok Kiljoyu in njegovemu vokalu na kultnem prvencu Necrophagie, Season of the Dead. Glasbeno zadeva močno spominja na srbske The Stone ali švedske Dissection, a z močnejšim pridihom kakšnih modernejših death metal bendov.

Cinematično-glasbena izkušnja dvigne album na višjo raven. Orkestralni vložki spominjajo na Dimmu Borgir, prevladujejo predvsem godala, ki v večini primerov prevzamejo vlogo solo kitare. A pozneje se godalom priključijo trobila, zborovsko petje, akustične kitare in še kaj. V prvih treh skladbah to ni tako izrazito, se pa to spremeni od komada Golgota dalje. Vrhunec plošče je v pretresljivi zaključni baladi Mrtvi moji – neumrli. Na albumu se vseskozi čuti tisti balkanski melos, ki lahko še tako vesel trenutek spremeni v moment poln gorja in solz, v primeru dotične plošče pa dobro dopolnjuje tisto ekstremno metal osnovo in jo, kot že rečeno, dvigne na precej višjo raven, sploh v njeni drugi polovici. Album je emocionalno tako zvočno kot vsebinsko zelo močan. Je težka zgodba o težkih časih. Z vidika glasbe bi lahko to brez težav bil soundtrack za filme, kot so 1917, Vse je tiho na zahodni fronti in Jesenske legende.

Če smo vajeni, da imajo vojni filmi svoje epske trenutke, potem jih ima tudi obravnavani album. Res je epski v vseh pomenih – je pripoveden, dolg in na trenutke že prav wagnerjevsko grandiozen. Ima pa žal kar nekaj pomanjkljivosti. V večini skladb je strukturno prekleto predvidljiv, še posebej kadar nastopijo masivne orkestralije. Sčasoma točno vemo, kaj sledi. Določeni komadi so tudi preprosto predolgi in zato izgubijo moč. Morda je na trenutke problematična tudi prevladujoča raba enoličnega hitrostrelnega bobnarskega ritma, ki sčasoma lahko postane monotona, sploh v zgodbi, ki gradi na epskih trenutkih. Na koncu koncev se je morda najtežje navaditi prav na Kobov vokal, a če smo iskreni, smo se tudi na Atilo iz Mayhem verjetno težko navadili, danes pa si jih brez takšnega vokala sploh ne predstavljamo več. Ne glede na povedano pa plusi zagotovo presežejo minuse, plošča Naši životi više ne postoje pa je poslušanje, ki je kot nalašč namenjeno dnevu, kot je 27. april.