Spitdigital, 2015

Veterani hiphopa in danes že več let njegova podtalna kritična govorica Public Enemy se vračajo z malo bombico v obliki dvanajste plošče, ki so jo v maniri apokaliptičnega sodobnega gospela naslovili Man Plans God Laughs. Naslov, ki ga lahko beremo tudi kot svojstven cinizem, lepo začrta njihov stalni politični program, ki sodobni kulturni milje Afroameričana vpne v zgodovino suženjstva, boja za državljanske pravice, v rasne in socialne tenzije, v primež sodobne medijske in pop kulture, vse do Obame,  Fergussona, gorečih cerkva, policijskega nasilja, vihranja južnjaških zastav in marširanja radikalnih desničarjev ter gibanja BlackLivesMatter. V vsega sedemindvajsetih minutah nam ponudijo enajst pesmi, v katerih na osišču zvoka in šuma preteklosti v soočanju s sodobno hiphop produkcijo vstopajo v sodobni ameriški in globalni kulturni milje. V njem so navkljub dejstvu, da je prosto po Georgeu Clintonu »Bela hiša obarvana črno«, rasne tenzije ostre kot najostrejša britev. In zato znova krvave. Public Enemy ne čakajo na božjo intervencijo, niti na plošči ni pretiranega smeha, še manj fatalizma. 

A njihov poziv k akciji je bolj umirjen, manj agresiven in predvsem prepleten s svojstveno samorefleksijo tako v zvoku kot v sporočilu. Skoznjo je poziv k revoluciji prepleten tako z osnovno dilemo med mirno in militantno revolucijo Martina Luthra Kinga in Malcolma X-a ter črnih panterjev kot s sodobno dilemo intervencij gibanja BlackLivesMatters in njihovega razkola ob recentni intervenciji na shodu demokratskega kandidata Bernieja Sandersa. Ali kot se Chuck D sprašuje v naslovni pesmi: »Revolution/What it is?« in »Am I Radical/Am I Pacifist/Am I Scared To Fight/ … /Am I Owned«. Nek širši in skrajno boleč odgovor bi se v kontekstu Public Enemy lahko glasil tudi v obliki pop marksizma à la »Revolucija je komoditeta«, ti pa artikel na odmaknjeni polici sekcije hiphopa v štacuni, kjer dominirajo Jay-Z, Kanye West, Kendrick Lamar in drugi aktualneži. Mista Chuck jih ceni, zato tudi ščepec sodobnejše produkcije na plošči, potiho pa s plošče zveni tudi to, da se zaveda tovrstne pozicije. Kot v pesmi Lost In Space, ki je v bistvu Lost In Music. Izgubljen v zvenu in ritmu generacije, morju šuma novih zvokov, ritmov, rim, flowov, beatov, podžanrov, zgodb, tržnih mehanizmov, medijskih favoritov, novih produkcij, trendov in drugačnih ekspresij. Tvoj angažma postane ujetnik pop forme, postane svojstven tag, denimo »political hiphop«, ki pada na lestvici popularnosti in širšega zanimanja. Boleč paradoks je seveda ta, da je sporočilnost Public Enemy v sozvočju s trenutno aktualnostjo, a ostaja ‘izgubljena v glasbi’. 

Če je sodobni hiphop zadnjih treh desetletij razpet v vmesnem prostoru med generacijo črnskega srednjega razreda in ghetto gangsta bluesom kot dvema izhodnima strategijama pri poskokih na družbeni lestvici, so Public Enemy problem črne Amerike vedno motrili s pozicije od zgoraj. V vsej širini. A z vztrajanjem pri tej poziciji kot izrazito rasni poziciji so ožili vso njeno kompleksnost in s tem padali v probleme od očitkov militantstva, nasilništva do antisemitizma in homofobije. Ter občasnega apologetskega stališča na mestu, kjer bi bila potrebna ostra kritika. Ta problem ostaja tudi s pričujočo ploščo, a tarča Državnih sovražnikov št. 1 ni nikoli merila zgolj na posamezne teme, še manj na osebne ekspresije in štorije, tako značilne za sodobni hiphop. Kljub določenim zgrešenim strelom, ki so vplivali na sestavo zasedbe in občasno mehčanje radikalnejših stališč. V tem kontekstu si na novi plošči privoščijo tudi moment, ki v cinizmu sodobnega sveta izreče »I Told You So«, a se pri njem ne ustavi in usidra. Chuck vidi zvene in sporočilnost mlajših kolegov kot del daljšega kontinuuma. Ne išče beefov, temveč idealizirano poziva k bratstvu.

Public Enemy tako v novo ploščo vstopajo z bistveno drugačne pozicije kot pred leti, ko so vzpostavili linijo militantnega, politično obarvanega hiphopa. Ta je s svojo sporočilnostjo in drznostjo, napeto in nasičeno zvočno krpanko ponudil sliko hiphopa kot skrajno subverzivnega žanra. Chuck D, Flavor Flav, Professor Griff, Terminator X in producentska ekipa The Bomb Squad so predvsem s ploščo It Takes A nation Of A Million To Hold Us Back ustvarili subverziven spoj zvena, šuma, sporočilnosti, angažirano gmoto večkulturnih referenc, katere intenzivnost je težko ponoviti. Nekatere izmed enajstih skladb v produkciji mlajšega člana ekipe The Bomb Squad G-Wiza se tega dotaknejo, ne le s samoreflektiranjem preko vzorčenja zvena lastne preteklosti v obliki rezkega in hrupno-udarnega funka, temveč tudi z občasnimi vdori šuma, piskajočih riffov, manipulacijo in seciranjem glasu kot v skladbi Praise The Loud ter večreferenčnostjo zvočnih vzorcev. Kot je sempl Rolling Stonesov in skladbe Honky Tonk Women v komadu Honky Talk Rules, ki sicer precej plastično podaja standardno mantro o glasbeni kraji belega človeka in krepko zaštrli iz celostnega toka plate. Ta in še marsikatera pozicija Public Enemy na pričujoči plošči ostajajo problematične, tudi njihov pogled na afrocentrizem, izražen v skladbi Mine Again, teme, redke v sodobnem hiphopu, ki pa vseeno prezrejo lastno pozicijo zahodnega kulturnega imperializma. 

Public Enemy so v jedru lastnega ustvarjanja vedno ponujali svojstven razkol, razkol med pozicijo črnskega aktivizma in večkulturnostjo, utelešeno v njihovi glasbi. Ta konflikt humorno in lucidno izpostavljajo ne le s semplanjem dedkov Stonesov, preko katerih vzpostavijo tudi lastno pozicijo starosti na sceni, temveč tudi s poigravanjem z naslovi pesmi, denimo Give Peace A Damn in No Sympathy From The Devil. Plošča hkrati ponuja manjši kontrast med Chuckom D-jem in vzneseno odtrganostjo kompanjona Flavorja Flava, ki je podčrtovala njegove pretekle stvaritve. Tenzijo skrajno zgoščene plošče zagotavljajo predvsem zvočne spremljave, ki se gibljejo med intenzivnostjo zvena preteklosti in bolj okleščenimi biti in sintetičnimi zvoki sodobnih produkcij. Te so zgoščene v zgolj sedemindvajset minut, kot da se Public Enemy zavedajo »short attention spana« sodobnega časa. Resnici na ljubo jim krajša forma povsem sede. Nekateri kritiki bi si od več kot petdesetletnih starcev želeli več besa in agresije. Morda bi se raje vprašali, kje je ta bes v sodobni hiphop generaciji in zakaj ga ni? Zakaj je denimo sodobni čas bolje zajel soul, funk  in r&b D’Angela in ta krik ni prišel iz vrst hiphopa. Zato so tu Public Enemy, točno tam, kjer bi radi bili.