PiL official, 2012

This is PiL je plošča, s katero se Public Image Ltd. vračajo na glasbeno sceno. A pri tem je treba biti natančen in povedati, da je originalni član današnjih Public Image Ltd zgolj John Lydon. Potem ko je kot Johnny Rotten prenehal razgrajati v Sex Pistols, je skupaj z basistom Jahom Wobblom in kitaristom Keithom Levenom ustanovil Public Image Ltd. A od tega je preteklo že več kot 30 let in v začetku devetdesetih let se je zgodba križanja post punka in novega vala prenehala.

Vseskozi v glasbeni zgodovini vidimo, kako se posamezne skupine po dolgih letih premora ponovno oživijo in v poslednjem krču iztisnejo še kakšno studijsko ploščo ali koncert. Enega takih comebackov smo recimo videli pri Gang of Four, medtem ko so se New Order prav tako ponovno koncertno aktivirali. Te ponovne oživitve bendov so lahko pozitivno presenečenje, lahko pa izzvenijo tudi precej tragično.

This is PiL je plošča, ki hoče ponovno oživiti staro zasedbo. V naslovni pesmi John Lydon seznani poslušalca, da sedaj vstopa v Public Image Ltd cono ali zvok. Ob tem pa plošča prevečkrat deluje kot kopija že znanega zvoka, brez potrebne pristnosti in živahnosti. Inštrumentalna zasedba benda sicer več kot zadovoljivo skrbi za raznovrstno glasbeno podlago, a nikdar ne preskoči tista iskrica, da bi glasba resnično zaživela. Žanrsko je plošča dokaj razgibana, v ospredje se tako kot pri pesmi One Drop vriva dubovska podlaga. V One Drop ali pa pri pesmi Human slišimo bolj radoživ in raziskujoč zvok zasedbe. Kljub temu da lahko Human zveni minimalistično, ustvarja zadosti glasbene dinamike, še posebej ob kitari, katere zvok je ponavljajoč, dokler konkretno ne zareže skozi pesem. Ponovno minimalistična in plesno dubovska je zaključna pesem Out of the Woods, ki kljub dolžini devetih minut ohranja osredotočenost. Na plošči slišimo tudi Deeper Water, ki  ponudi samozavestnejšo in tudi bolj plesno gibljivo sliko.

A kljub nekaterim svetlim trenutkom deluje This is PiL preveč povprečno, brez ostrih robov. John Lydon se dostikrat giba v varnem in udobnem vokalnem območju, medtem ko mu ostali člani zadovoljivo sledijo, a ne ponujajo samozavestnih presežkov. Na kratke trenutke This is PiL zadovolji poslušalca, a kot celota izgublja originalnost. Pesem Fool je nastavljena v precej preprosto rockersko okolje z zasanjanim gruvom. Kot taka ponuja potencial za raznovrstno glasbeno izživljanje, namesto tega pa ponuja razvlečene kitare in nadvse enoličen vokal. To se lahko pokaže kot šibka točka plošče This is PiL, ko bi skupina morala pokazati zobe, se namesto tega umakne in zadovolji s povprečnim zvokom. Pogosto je šibki člen ravno John Lydon, ki mestoma ne ponuja več svojega prodornega, ostrega, rahlo shizofrenega vokala. Namesto tega, kot recimo pri Reggie Song, osamljeno in brez kompasa tava nad glasbeno podlago.

Plošča kot celota deluje preveč mehansko, ni čutiti zanosa ali igrivega gruva, namesto tega slišimo povprečno in linearno glasbeno sliko. Ta je sicer lahko zadovoljiva, a je to premalo za ustvarjanje presežkov. Tako se Public Image Ltd predstavijo kot zasedba, ki se ji na trenutke posreči ustvariti zadosti gibljiv zvok, obenem pa lahko v naslednjem koraku deluje nadvse ohlapno. S tem se plošča This is PiL prevečkrat izgublja v povprečnosti.

Ni kaj, ponovno se je pokazalo, da so vrnitve na sceno po dolgem premoru lahko poteze z dvomljivim rezultatom. Bendi, ki so včasih spreminjali glasbeno okolje, so se kasneje sposobni le še spominjati svojih časov. Ne gre se izogniti občutku, da se je podobno zgodilo Public Image Ltd oziroma Johnu Lydonu. Tako je This is PiL plošča, ki se, namesto da bi živela v sedanjosti, izgublja v preveč oddaljeni preteklosti. Kljub temu premore nekaj igrivih in sočnih momentov, a to je žal premalo, da bi lahko zadovoljivo funkcionirala kot samostojna plošča. Namesto tega jo je treba razumeti kot spomin na Public Image Ltd in Johna Lydona.