4AD, 2015

Megan James in Corin Roddick, Kanadčana iz Edmontona, ki skupaj zaokrožujeta Purity Ring, sta nas leta 2012 navdušila s prvencem, polnim spevnega popa in prefriganih tekstov. Duo je na plošči Shrines sladkast synthpop pomešal s hiphopersko perkusivnostjo in vsemu skupaj dodal še malce klubskega priokusa, ki se je kazal predvsem v produkcijskih prijemih. Tudi v živo sta zakuhala pravi mali šov, ki se je vrtel predvsem okrog zanimivih odrskih pripomočkov. Corinov MIDI upravljalnik je namreč bolj ali manj polnopravno glasbilo, tako na funkcionalni kot tudi na vizualni ravni. Gre za atraktivno konstelacijo nekakšnih bunk, ki hkrati služijo kot svetilke in sprožilci semplov, skupaj z Meganino temačno odrsko prezenco pa odlično poustvarijo atmosfero, ki jo je gospodična na prvi plati zarisala s svojimi besedili.

Ta so bila za glasbo, ki je bila po svoji provenienci vseeno predvsem popovska, precej čudna. Jamesova je na debiju izumila kopico novih besed in se na nekonvencionalen način, kot nekakšen otrok, ki živi v svojem svetu, sprehajala po slikovitih, nadrealističnih nočnih morah. Ravno ta zanimiv kontrast med temino zgodb in lahkotnostjo muzike je v stvaritve dua Purity Ring vnašal nekaj napetosti, ki je v takih glasbenih sferah še kako potrebna, če se ustvarjalec želi oddvojiti od množice. Od plošče Another Eternity nas je večina verjetno pričakovala nekaj podobnega. Nedvomno nismo računali na neke silovite premike in preskoke, smo pa upali, da imata Megan in Corin v bisagi še zadosti hookov, ki so bili pri uspešnosti prve plošče najmanj tako pomembni kot malo prej omenjena tenzija. 

Vsaj zaenkrat, torej po nekaj poslušanjih, kaže, da so se taka pričakovanja le deloma uresničila. Another Eternity je zelo poslušljiva plošča, ki pa kar nekako zleti mimo poslušalca, ne da bi ga resnično pretresla. Pri taki glasbi je to hitro problematično, saj je razmejitvena črta med komadom, v katerega se resno poglobimo, in štiklcom, ki na Tubi v okviru nekega kuriranega kanala sicer dobi več milijonov ogledov, a večini klikajočih služi le za nereflektirano kuliso, zelo tanka. Čeprav Shrines ni bila izrazito heterogena plošča, je v celoti delovala sveže in razgibano, saj je bila preprosto tako dobro napisana. Another Eternity je malce bolj medla, večino idej smo že slišali, ne nazadnje tudi lansko leto, ko so Hundred Waters s ploščo The Moon Rang Like A Bell zelo uspešno zaplavali v podobne zvočne svetove.

Sicer pa sta produkcijsko Purity Ring na plati Another Eternity spet zelo močna, kaj dosti pa ne zaostajata niti tempo in dramaturški lok plošče. Čeprav na njej ni pesmi, ki bi se približala presežnim trenutkom prvenca, boste v nekaterih trenutkih nedvomno našpičili ušesa. Repetition, komad poln svilnatega R&B-ja, se obnese odlično, Stranger Than Earth preseneti z odseki, ki bi nadvse navdušili celo množice na EDM dogodkih, prva singla Push Pull in Begin Again pa pokažeta, da Megan in Corin še nista čisto izropala svoje zaloge popovskih idej. Žal ostale pesmi niso na tako visokem nivoju, to pa toliko bolj zbode v uho, ker so še za kanec bolj mainstreamovsko naravnane kot na prvencu. Pop je preprosto preveč neizprosna igra, da bi si kdorkoli lahko privoščil spodobno solidnost. Pri popu gre, pa naj se to sliši še tako klišejsko, pač na vse ali nič.

Na njuno in našo srečo Purity Ring vseeno še vedno ponujata več kot le preproste popevke in povsem odkrite karte. Pesmi na plošči Another Eternity so dovolj dodelane, da bodo sčasoma prirasle k srcu in tudi celotna plata bo v novoletnih retrospektivah verjetno malce bolj čislana kot ob izidu. Mlademu duetu pač težko zamerimo manjši padec v formi, hkrati pa vseeno upamo, da za naslednjo celovečerko pripravi kaj bolj razburljivega, mogoče tudi v sodelovanju s kakšnim rimoklepačem.