RACHID TAHA: JE SUIS AFRICAIN

RACHID TAHA: JE SUIS AFRICAIN

Recenzija izdelka
3. 10. 2019 - 19.00

Naïve/Believe, 2019

 

Odkar so Feničani tisočletje pred našim štetjem kolonizirali obalo Severne Afrike, je bila ta vedno na udaru geopolitičnih oziroma gospodarskih teženj in bila je medkulturno vozlišče. Kar je bil nekdaj rimsko-kartažanski boj za prevlado nad Mediteranom, nato merjenje moči muslimanskega in krščanskega sveta, pa spopad med fašizmom in monarhistično demokracijo, se danes manifestira v ugašajočem a podpihovanem plamenu arabske pomladi. Ta se je ustavila prav pri Alžiriji, deželi, ki se je 1958. leta osamosvojila, a bila še vedno ujeta v mačehovski odnos s svojo dolgoletno kolonialno vladarico Francijo. Istega leta se je rodil Rachid Taha, pesnil in skladal pod glasbenimi vplivi obeh držav, v obeh prebival, lani pa zaradi zastoja srca nenadoma umrl. Njegovo širno glasbeno zapuščino je dopolnila posthumna izdaja plošče Je suis Africain oziroma jaz sem Afričan, ki je izšla pri založbi Naïve/Believe.

Kot nam pove že ime, gre za glasbeni album o osebni identiteti. Ne povsem odločen sklep, ki ga Rachid tudi inštrumentalno podpre. S tradicionalnimi alžirskimi glasbili, kot je zamolklo zveneče udu podobno brenkalo, alžirska mandolina, nas takoj popelje v svoj svet. Tudi tolkala imajo večkrat tisti surovi lončeni zven in močno poudarjajo nekatere dobe v različnih taktih. V tričetrtinskem torej prvo, v štiričetrtinskem kdaj prve tri sinkopirane, kdaj prvo, peto in sedmo, takšne dinamike skratka na plošči ne manjka. Bogat nabor inštrumentov, kot so piščali in trobila, pa mogoče že odraža njegov poseben pogled na glasbo in širše celo kulturo. 

Rachid Taha se je celo življenje ukvarjal s pop kulturo, ki jo je želel v aktivističnem duhu posredovati mladim v avtentični, a postmodernistični obliki. Njegovo zgodnje glasbeno ustvarjanje je bilo ad hoc združevanje popularnih alžirskih popevk z uspešnicami rokerske dobe v remiksih, katerih glavni namen je bil vzdigniti nekaj prahu s plesišč v Lyonu v Franciji, kjer je Rachid živel od svojega desetega leta naprej. Njegova družbena in nacionalna zavednost sta ga spodbudili k takšnemu ustvarjanju plesne glasbe za lokalne magrebske imigrante. Tudi njegovo poznejše ustvarjanje je bilo vedno pop, morda še najmanj na tem poslednjem albumu, in v popu mu ni treba hliniti avtentičnosti. Avtentičen je bil Rachid Taha že po svojem srcu, saj je bil rojen z glasbo raï, ki bi jo na kratko najlažje opisali kot arabsko etno-urbano zabavno glasbo. Pop pa je vedno zaznamovalo ponavljanje vzorcev, poenostavljanje glasbe za širši družbeni učinek in tista redka sposobnost pisanja melodije, ki se nam res vtisne v možgane. In prav zato, ker nas spominjajo na nekaj, kar smo že slišali, se nam globoko v spomin vtisnejo tudi Rachidove pesmi. Tudi Slovenci premoremo še nekaj mediteranske duše, pa čeprav nam jo požgečka le kakšen otroški spomin na fejk dalmatinske šlagerje Saše Lendero. To lastnost pop glasbe, ki lahko seže do vsakega poslušalca, je Taha vedno izrabil za upor proti obstoječim smernicam in neredko tudi politiki. 

Je suis Africain, ki je njegov šestnajsti solo album, se odpre s pesmijo Ansit, ki si sposoja arabske glisande, močan ritem ter piščali in s svojo spevnostjo hitro nakaže tok albuma. Inštrumenti se pred zadnjim refrenom tudi zlovešče razigrajo, Rachid Taha le ni popevkar. Aïta je prav tako igriva pesem, Taha je celo dejal, če parafraziramo, da lahko improvizira na karkoli. Ta skladba ima vroč plesni prehod, nekaj, čemur bi vsakdo rekel, da ima dušo. Čuti se, da je res lahko vstopiti v takšno glasbeno pokrajino in čeprav je neposredno ne razumemo, nas nagovarja. Nato pa namesto arabščine zaslišimo francoščino, v kontrastu mehko, pa vendar z nekaj trdote alžirskega naglasa. Minouche je tretja skladba na albumu, je izstopajoča gilbert-becaudovska lahkotna in nežna popevka s pomenljivim naslovom. Ni več tradicionalno alžirska in album se od tu odvija vse bolj pogumno in pestro. Je pa treba omeniti, da Rachidov glas večkrat podprejo gostje, njegove ideje je večkrat dopolnil tudi glasbenik in producent Feterman, tako v tesnem sodelovanju kot po Rachidovi smrti. Skladbe so menda vzniknile impulzivno, redko kot tartufi in prav tako aromatično. Snemanja sredi raztresenih noči so bila očitno produktivna in kar je avtorju manjkalo vokalnih zmožnosti, jih je nadomestil z barvo glasu. Ena izmed skladb je celo poimenovana Insomnia in je paradoksalno monotono nemirna, spet druga, Wahdi, pa je s svojim bogatim trobilskim aranžmajem slavnostna, čeprav gre za pesem o samoti. 

Skladbe so torej vsaka na svoj način zanimive in v njih je prisotno veliko sposojanja ikon, na primer v skladbi, ki Andyja Warhola preimenuje v Andyja Walooja, za nadaljne sklepanje o besednih igrah pa bi verjetno potrebovali še ščepec dodatnega razumevanja francoščine in arabščine. Angleščine je nekaj le v pesmi Like a Dervish, v kateri kot muslimanski menihi derviši padamo skozi glasbo v mistični trans. Kar pa tudi naglušnim ušesom ne more ostati skrito, je pozitivna nota naslovne pesmi Je suis Africain. V njej Rachid povzame vse legende črnega kontinenta, pokuka onkraj Atlasa, želi se poistovetiti z velikimi afriškimi ženami in možmi, kot se je doslej z evropskimi. A zdi se, da pretežno ljubezenska tematika albuma z nekaterimi skoraj naivnimi pogledi na svet, ki se strnejo v zaključnem komadu Happy End, danes več ne zamaje mladine, kot jo je nekdaj. Seveda je Je suis Africain odličen album za svojo ciljno publiko, a vredno je pomisliti: mar nismo v pričakovanju novih časov z novimi globalnimi problemi za Rachidove ode in njihovo sporočilo preutrujeni? Če je pop glasba za točno določen trenutek, potem počasi vzame nazaj vse, kar je nekdaj dajala. Na izvajalcih prihodnosti leži breme, da nadaljujejo Rachidovo tradicijo z reinterpretacijo njegovih pesmi, kot je to nekdaj počel on sam. Jusqu’au dernier chanson ...

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness