JAMLA / Roc Nation, 2019

Gospodična Rapsody je s svojima prvima albumoma dodobra zaznamovala sicer tisto bolj zavedno sfero hiphoperskega sveta in na svojo stran pridobila tudi raperske velikane formata Black Thought, Jay-Z in Kendrick Lamar, ki so njeni veliki privrženci in z njo snemajo komade. S svojima albumoma, prvencem The Idea of Beautiful ter njegovim zelo osebnim nadaljevanjem Laila's Wisdom, nominiranim celo za raperskega grammyja, si je bolj kot pri žura željni mladeži ime ustvarila predvsem v krogih hiphoperskih puristov, kritikov, ljubiteljev močnih in sočnih besed ter tistih, ki preferirajo vsebino pred bliščem.

Skozi kariero je, za razliko od njenih tričetrtinsko slečenih raperskih tekmic, vedno delovala zelo zadržano in je igrala vlogo tomboya. Razkazovanja atributov in mahanja z umetnimi ritnicami ter dojkami, z botoksovim žnablovjem in retoriko nekakšnih mega dostopnih na pol kurb in na pol striptizet, ki za svoj uspeh na prvo mesto postavljajo svoje razgaljeno telo, pri njej tako ni bilo opaziti. Še več, vsej estetiki razuzdanih raperk se je organsko in zavestno odpovedala. V ozadju je raje mojstrila močne rime, fenomenalne besedne igre in je pred videz, instagramiranje in besedičenje na Twitterju raje postavljala bolj oseben, bolj golden era raperski pristop, ki mu je dodajala ščepec feminističnega duha.

Tretji album raperke iz trenutno rapersko še kako vroče Severne Karoline se vije okrog kar šestnajstih kompozicij in nas z uporabo realnih človeških referenc, v veliki meri slonečih na temnopoltih ženskah različnih formatov, ali zgolj bravuroznih referenc na stvari in dogodke prisili v zelo osredotočeno poslušanje in nenehno googlanje. Rapsody na albumu odlično pakira močne enovrstičnice, se poigrava z besednimi igrami, nam ponuja predavanje o ženski črnski zgodovini, pri čemer seveda brez pojmov, kot so rasizem, policijska represija in opolnomočenje, ne gre ... in tak je, kot lahko sklepamo že po biblijski Evi v naslovu, tudi koncept albuma, ki ga je nehote razvila v nekem intervjuju.

Album je tako v popolnosti posvečen velikim imenom zgodovine temnopoltih žensk različnih starosti, poklicev in udejstvovanj, prek katerih mestoma poslušalca pelje tudi do lastnih preprek na poti do raperske in širše prepoznavnosti. Lirična avantura, skrita pod imenom Eve, tako obdeluje plejado zanimivih, včasih fiktivnih, povečini pa kar realnih oseb, po katerih so enobesedno oz. enoimensko poimenovani tudi komadi.

Album odpira Nina, ki ne le da o Nini Simone govori, temveč uporabi tudi vzorec pevkinega mega hita Strange Fruit in je odličen otvoritveni komad, ki nas spretno povede v nadaljevanje. Album nadaljuje Cleo, ki ni zgodba o Kleopatri, temveč gre za filmsko junakinjo oziroma bančno roparko Cleo iz filma Set It Off, ki jo je konec prejšnjega stoletja upodobila ena prvih vidnejših raperk Queen Latifah. Nadaljuje se s poosebljeno tomboyko, preminulo R&B pop najstniško zvezdo Aaliyah, ter zaide do Oprah. Rapsody ne izpusti niti najvidnejše črnske igralke devetdesetih Whoopi Goldberg, teniške kraljice Serene Williams ter manekenke Tyre Banks. Ravno ta središčni del v duhu ženskega opolnomočenja, zavedanja in ne prodajanja telesa stoji na najbolj trhlih tleh, saj bi lahko o Tyri, Sereni ali Oprah bili dolge razprave. Nato nastopi trojec kompozicij, posvečenih večini verjetno manj znanim vplivnim temnopoltnim ženskam, začenši s prvovrstno poetinjo in aktivistko, ki je rada sodelovala tudi na zavednih raperskih albumih, Mayo Angelou. Rapsody nadaljuje s sabljačico Ibtihaj Muhammad, ki je olimpijsko medaljo osvojila kar v muslimanski opravi, ter Myrlie Evers-Williams, aktivistko za človekove pravice, ki so ji ustrelili moža, a se do samega konca ni predala malodušju. Po vmesni poeziji Reyne Bibby pa sledijo še prva temnopolta prva dama Amerike Michelle Obama, Bowiejeva vdova Iman, mitološka egipčanska faraonka Hačepsut, borka za pravice v 19. stoletju in nekdanja sužnja, ki je pobegnila suženjskemu življenju Sojourner Truth, za konec pa še borka gibanja Black Panther in mati gospodiča 2Paca Afeni Shakur, ob čemer kajpak ne izostane tudi vzorec 2pacovega komada.

Koncept seveda ni tak, da gre vedno za posvetilo tem ljudem, saj povečini imena skladb in osebe ponudijo le razmislek, na katerem potem Rapsody gradi svoje kompozicije. Tako recimo v Sojourner zavrača rapersko in siceršnjo glorifikacijo pretiranega materializma, Michelle je zelo ohlapna, zabavna zgodba o ženskem večeru zunaj. Afeni pripoveduje o pomembnosti matere, Cleo pripoveduje o tem, kako vanjo niso verjeli in so jo že na začetku kariere odpisali, Serena pa recimo pripoveduje zgodbo o tem, kako preskočiš ovire in postaneš večji in boljši. Konceptualno zelo lepo osmišljen album, ki ceni in slavi prizadevanje ter uspehe temnopoltih žensk skozi zgodovino. Znotraj skladb se seveda najde še cel kup referenc in omemb nekaterih drugih vidnih temnopoltih prvokategornic, denimo Lauryn Hill, a se album mojstrsko drži zastavljene tematike in poslušalca nenehno izziva.

Z raperskega gledišča smo dobili še eno dobro odrapano ploščo, polno slikovitih in natančnih besednih iger, referenc, impresivnih enovrstičnic in s kančkom duhovitosti, ki malce sprosti dokaj napeto ozračje. Dobili smo najbolj odkrito Rapsody doslej, ugotovili, kako po njenem mnenju nanjo gledajo raperji in industrija, kaj ceni in kako mora celo z nekaj hvalisavimi momenti dobiti spoštovanje drugih v kulturi, v kateri je hvalisavost velika vrlina. Vse to pa počne z lepo naplastenimi in vzorčastimi podlagami iz kampa, zbranega okrog njenega osnovnega producenta in šefa založbe Jamla 9th Wonderja. Jazzovskih vzorcev je precej manj kot na predhodnikih, še najbolj izstopa Herbiejeva klasika Watermelon Man, več pa je vzorcev sodobnega neosoula in popa, saj na albumu najdemo recimo vzorce Björk, Phila Collinsa, Erykah Badu in Sabrine Claudio. Ravno to pa album, ki sicer produkcijsko prevzame elemente zlatega boom bap obdobja, zvočno bogati, podlage so poskočnejše in se spretno in natančno gradijo, s tem pa dajejo topel občutek živosti in strasti. Bogati nostalgični beati se odlično izlivajo v spreten liricizem, kreativnost ter paleto referenc z vseh področij. Album Eve, na katerem Rapsody na podlagi hommaga drugim odločno, precizno in artikulirano gradi svoja razmišljanja, v polju feminizma zveni skoraj rahlo optimistično, a precej realno. Ne moremo pa tudi mimo gostov, saj na albumu na koncu šova ne ukrade Rapsody, temveč kar povratniška Queen Latifah na Hatshepsut ter J.I.D na Iman. J. Cole je precej odvečen, GZA in D'Angelo pa na prvem singlu Ibtihaj opravita dobro delo.

V kontekstu opolnomočenja se postavlja tudi precej vprašanj o tem, ali ni morda Rapsody zgolj pametno skočila na vlak večine in v času, ko je ta tema precej bolj spopularizirana, pristavila le še svoj lonček. Na to noto je pred njo igrala celo pop diva Beyonce, ki se je pred množičnim pojavom gibanja #metoo tovrstnih tem spretno izogibala, letos pa se je podobni tematiki posvečala tudi Jamila Woods.

Tretji dolgometražec Rapsody je njeno najbolj samozavestno delo, v katerem krepi svojo moč in s katerim bo postala še večja ljubljenka glasbenih kritikov. Je zrel, ambiciozen, domiseln album, ki komercialnim raperskim striptizetam in kurbam, ki mahajo z oprsjem in ritjo, kaže tisto pomembnejšo rapersko stran, slonečo na vitalnih, lucidnih besedilih ter dobrem toku besed. Ob vseh preprekah, ki jih je morala kot ženska raperka preskočiti, pa v času instagramovske prekomerne evforične eksploatacije ženskih teles na eni strani in močno naraščajoče feminizacije na drugi strani bolj kot večinsko mladež njeno delo zanima njihove matere, tete in babice ter alternativna osveščevalska gibanja. Zavestno trdim, da gre vsekakor za album, ki bo na koncu leta kotiral na vrhovih kritiških lestvic, tudi nominacija za grammyja mu v tem času in prostoru, s to tematiko ne bo ušla, čeravno je album malce predolg in bi bolje deloval s tremi ali štirimi kompozicijami manj.