REDMAN, MEHLDAU, MCBRIDE, BLADE: ROUNDAGAIN

REDMAN, MEHLDAU, MCBRIDE, BLADE: ROUNDAGAIN

Recenzija izdelka
26. 7. 2020 - 19.00

Nonesuch, 2020

Pozdravljeni v današnji Tolpi bumov. Kot se za nedeljski večer spodobi, bomo poslušali in razpravljali o novi plati iz sveta jazza. Gre za izdelek z naslovom RoundAgain, ki so ga 10. julija pri založbi Nonesuch Records izdali štirje ustvarjalci, nekoč poznani pod imenom Joshua Redman Quartet, ko so kot tedanji mladinci na sceni izdali album Moodswing, na katerem so predstavljali Redmanove lastne kompozicije. Mladinci so v 25 letih od izdaje Moodswinga odrasli in dozoreli do točke, ko jih ne bi bilo napačno označiti za zvezdnike jazz sveta. Na RoundAgain se skladno s tem statusom naslavljajo individualno in ne več kot kvartet Joshue Redmana. Skupaj z njim na izdaji torej sodelujejo še Brad Mehldau, Brian Blade in Christian McBride. Čeprav je pod večino kompozicij na albumu še vedno podpisan Redman, so te na plati situirane bolj razpršeno, poleg tega pa je vsak ustvarjalec prispeval vsaj eno lastno kompozicijo. 

Redman predstavlja idejno stičišče in sidrišče albuma. Kot ustvarjalci sami povedo v intervjuju, se med seboj niso spoznali naenkrat, a so že dolgo pred tem gojili veliko spoštovanja do načina igranja drug drugega, ki je očitno prisotno tudi po 25 letih, ko se je kvartet ponovno zbral. Zgodbe vseh štirih ustvarjalcev se začnejo na različnih koncih Združenih držav, kjer pa predvsem znotraj sfere jazza vse poti vodijo v Rim. No, New York. Tam je zaradi institucij in statusa, ki ga glasba zavzema v lokalni kulturi, še vedno mogoče uspeti kot jazz glasbenik, navkljub svetovnemu bolehanju žanra na prelomu tisočletja. Joshua, ki je sin preminulega Deweya Redmana, gre, morda resda na ironičen način, s svojim zvokom proč od bolj karakteristično prostega igranja, ki ga je gojil njegov oče. Ironično predvsem v kontekstu navideznega zavračanja zapuščine zavoljo širše razumljene tradicije. Drugače povedano, Joshua je v svojem zvoku precej bolj konzervativen, kot je bil njegov oče, kar bi lahko humorno predstavili kot otroško trmo in uporniško nasprotovanje, ki oporeka splošnemu prepričanju, da morajo otroci nase venomer vzeti boj za napredek in inovacije.

Na albumu Roundagain slišimo individualen glas sodobnih mojstrov, ki izhaja iz njihovih ustvarjalnih začetkov, ko so bili v stiku z različnimi žanri, prek katerih so spoznavali in si v interakciji z njimi ustvarjali pomenskost glasbe. Na eni strani najdemo navdih in osebne idole glasbenikov, katerih presečišče so recimo Monk, Coltrane in Elvin Jones. Na drugi strani je mogoče prepoznati zvočne idiosinkrazije inštrumentalistov in skladateljev, ki so se kalile skozi desetletja ustvarjanja. McBrida, ki je za album sicer prispeval samo eno skladbo, lahko slišimo v vlogi komponista v komadu Floppy Diss, ki pusti močan vtis Charlesa Mingusa. Prav tako lahko v komadu Father prepoznamo kompozicijski stil Mehldaua. Iz večine relativno poskočnih kompozicij pa v tem smislu izstopa komad Your Part To Play, ki ga je napisal Blade. V tem komadu se kvartet morda še najbolj približa bolj ne-zamejeni godbi, skozi modalno harmonijo z več poudarka na zvočnih teksturah, zdi pa se tudi, da je bilo veliko več misli posvečenih dinamiki kot kompozicijski tehniki. Vendar pa lahko še bolj kot koherentne, konzervativne in zaradi tega v veliki meri dostopnejše kompozicije, izpostavimo mojstrski nivo dejanskega medsebojnega igranja. Pri tem se resnično izkaže prekaljenost glasbenikov in njihova zmožnost prilagajanja novim situacijam. Z besedami Briana Blada gre za spiritualno alkemijo, ki se odvija med ustvarjalci in ki iz zvokov ustvarja glasbo in iz posameznikov celoto. To sodelovanje je razvidno v improvizacijah, kjer slišimo Redmana med lastnimi solo vložki pustiti prostor ostalim glasbenikom, od katerih dobiva nadaljnje ideje za razvoj svojega spontanega izraza. 
Album je precej jasno zasidran v konzervativnejši, tradicionalen jazzovski milje in vsakršne inovacije so izvedene predvsem na ravni medsebojne interakcije posameznikov in njihove relacije do celote, ki jo predstavljajo kompozicije. Tako izvedbeno kot konceptualno je vse izpeljano tako rekoč pravilno, brez pretiravanja in odvečnih elementov. Vidi se, da so glasbeniki mojstri svoje obrti in ničesar ne prepuščajo naključju. Slišimo lahko zelo jasne ideje, prav tako pa tudi njih udejanjanje. Kot takšen lahko album RoundAgain vidimo kot spomenik staremu svetu, ki še vedno soobstaja z vsem, kar je prišlo za njim. Spomenik, kako misliti in živeti glasbo, ujeto izven časa, obenem pa tudi pričevanje o sposobnosti sodobnih velikanov žanra.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness