Glitterbeat, tak:til, 2023

Španskega producenta Raüla Fernándeza Mirója, glasbenemu svetu bolj znanega pod imenom Raül Refree, smo lahko pri nas nazadnje slišali maja letos na uvodnem koncertu festivala Druga godba. Takrat je muzičarske trenutke na odru delil s pevko iz Apulije, Mario Mazzotta, tokrat pa se v Tolpi bumov osredotočamo na njegovo solistično delo, dolgometražni album el espacio entre. Druga solo plošča enega najbolj priznanih producentov zadnjega desetletja je v začetku letošnjega leta izšla pri slovensko-nemški založbi Glitterbeat, natančneje pri njeni hčerinski založbi tak:til. 

Svojo uspešno glasbeno kariero je producent, skladatelj in multiinštrumentalist iz Barcelone snoval s soustvarjanjem mnogih vrhunskih inovativnih albumov. Med drugim je sodeloval denimo z Rosalío, Leejem Ranaldom iz Sonic Youth, Richardom Youngsom in v projektu Lina_Raül Refree z Lino Rodrigues. Leta 2018 se je Refree s ploščo La otra mitad prvič podal na pot izdajanja solo izdelkov, nanjo pa je z letošnjo ploščo postavil še en spomenik.

El espacio entre raziskuje izgubo, prazen prostor med tistim, kar smo bili, in tem, kar smo. S tem v analogiji plošča reflektira vse, kar je Refree ustvaril doslej v fuziji z zvočnimi in stilskimi načini, s katerimi trenutno skozi glasbo izraža svojo čustvenost in kreativo. Večina muzike, ki jo slišimo na albumu, temelji na glasbenih prvinah iz dveh filmov, za katera je Refree ustvaril glasbeno ozadje. Leta 2022 je skomponiral glasbo za klasiko španskega tihega filma La aldea maldita, na plošči pa slišimo tudi glasbene izseke iz filma Un año, una noche. Ta pripoveduje o posttravmatičnem stresu para, ki je preživel teroristični napad v Parizu.

Značaj filmske glasbe je prisoten skozi vseh 42 minut plate, ki jo sestavlja štirinajst kalejdoskopskih komadov zelo različnih dolžin. Njihova minutaža se giblje vse od štiridesetsekundnih do daljših petminutnih komadov, pri katerih včasih zaradi repetitivnosti fakture pogrešamo malo več muzikalnega razvoja. Bežne trenutke monotonosti presekajo kratki intermezzi, ki poskrbijo, da je poslušalec nenehno radoveden, njegova želja po slišanju in odkrivanju novih fraz, tonskih barv in ritmičnih gibanj pa vedno večja.

Album je s svobodnjaško formiranimi komadi nedvomno vrhunec Refreejevega umetniškega ustvarjanja. Na njem s številnimi zvočnimi teksturami neločljivo spaja najboljše iz vseh svojih glasbenih svetov – izjemno produkcijsko znanje z naklonjenostjo do komponiranja klasične in filmske glasbe. El espacio entre je sestavljanka iberske folklore, filmskih zvočnih posnetkov, postklasičnih vplivov in eksperimentalne glasbe.

Izraz eksperimentalna glasba je izredno širok pojem, pri katerem včasih ob branju ali poslušanju recenzije pogrešamo vidik argumentacije. Na tej plati poleg eksperimentiranja znotraj posameznih glasbenih parametrov umetnik neprestano raziskuje, kako jih sintetizirati v še ne slišano, unikatno, toda hkrati izpopolnjeno zvočno kuliso. V eksperimentalnem duhu je konceptualizirana večina elektronskih elementov, ki na plošči redko prevladujejo, ampak navadno služijo kot popestritev glasbenega toka. Z zanimivimi, fragmentiranimi elektronskimi niansami Refree obogati atmosferične melodije, v katerih je praviloma v ospredju akustični aspekt, pa naj bo to glas, klavir, kitara ali kaj drugega.

Glasbenik eksperimentira tudi z zvokom klavirja, čeprav so nekateri nekonvencionalni vzorci, ki jih uporablja, že dodobra zasidrani v tehniko sodobne klasične pianistične izvajalske prakse. V komadu Todo el mundo quiere irse ya odzvanjajo efekti prepariranega klavirja, kar ponovno priča o umetniški drznosti in impresivnem repertoarju glasbenega izrazoslovja Refreeja. Hektične eksploracije klavirja na albumu sobivajo s kontrastnimi ambientalnimi klavirskimi melodijami in nežnimi kitarskimi meditacijami, ki spominjajo na muziko Raphaela Rogińskega. Prav klasična kitara je glavni skladateljev spomin na ibersko glasbeno kulturo, katere tradicijo obuja tudi z moškim komornim petjem.

Glasbene raznolikosti ne odsevajo le posamezni komadi, pač pa tudi širokospektralni harmonski in frekvenčni razpon melodike, ki se giba vse od izredno nizkih do diskantnih registrov. Popoln balans v odnosu glavna melodija-spremljava vzbuja občutek, da nas zvok obdaja in nežno objema z vseh možnih smeri.

V zavzeto poslušanje nas posrkata že prva dva komada, Lamentos de un rescate in La plage. Gre za rekompozicijo Monteverdijevega madrigala Lamento della ninfa iz zgodnjebaročnega obdobja, v kateri se milina sopranske linije sreča s theorbo in violo da gamba in vzbudi mistično sakralno vzdušje. Sopran je bil izveden po izvirnem notnem zapisu, s posnetkom pa je nato skladatelj zvočno manipuliral. Z dodajanjem tekstur, zvokov prostora, odmevov, premikov in z zakasnitvijo tonske višine je Refree ustvaril občutek neprestano razvijajočega se vokala. Ista melodija, interpretirana na različne načine, z namenom prebujanja različnih emocij. 

Neobaročno vzdušje preveva tudi peti komad La radio en la cocina. V edinem popolnoma na novo nastalem komadu na plošči so polifona gibanja z raznimi temami, kontrapunkti in prehajanjem glasov tako osmišljena in brezhibna, da je skoraj nemogoče verjeti, da je katalonski glasbenik skladateljski samouk. 

Muzika s plošče el espacio entre je prava sonična poezija, ki se razteza od najčistejšega minimalizma do kompleksnega, nasičenega zvoka. Neskončna paleta zvočnih tekstur, prelivajočih se iz ene v drugo, ustvari kozmično vzdušje, v katerem glasba in človek postaneta eno.