International Anthem, 2023

Že ob pojavitvi na sceni pred kakimi petimi leti je projekt Willa Millerja z imenom Resavoir dvignil obrvi s svojim inovativnim križanjem elektronskih glasbenih pristopov, predvsem bitmejkerskih, z jazzovsko godbo. To križanje je prineslo širok, uravnotežen zvok, obilo jazzovskih improvizacij, pa tudi širino orkestralnega zvoka, pomešanega s majhnostjo spalničnih bitov. Will Miller je pravzaprav ravno to – producent, a obenem jazzovsko izobražen trobentač, ki je kot inštrumentalist in producent sodeloval pri ploščah Chancea The Rapperja in Lil Waynea, v zadnjih letih pa tudi pri glasbi missourijske pevke SZE. 

Svoje znanje in veščine je nato, kot že omenjeno, uporabil kot podstat za prvi samonaslovljeni album iz leta 2019. Album je bil eden prvih, ki je prebil magično mejo oziroma zid med bitovsko spalnično produkcijo in svetom proste improvizacije, jazza in orkestralne glasbe. Tak je tudi njegov pristop k skladanju. Večina materiala za muziko benda Resavoir namreč nastane v Millerjevem domačem studiu, nanj pa potem druščina glasbenic nasnemava različne ideje. Pri prvi plošči tega projekta je tako navdušila lahkotnost in homogenost kompozicij, ki bi bile morda v drugih kontekstih med seboj težko povezljive, toda Miller in njegov bend sta jih povezala v enotno zmes. 

Za svojo drugo samonaslovljeno ploščo je Miller ustvaril petnajstčlanski orkester glasbenic in glasbenikov s svoje domače čikaške jazzovske in popularne scene, med njimi so denimo bobnar Jeremy Cunningham, pa pevka Akenya Seymour, Lane Beckstrom s kontrabasom, dva saksofonista, štirje kitaristi, pihalna sekcija. Klaviature, sintetizatorje, trobento, semplerje in drugo elektronsko opremo vihti Miller sam.

Millerjev Resavoir orkester ustvari hudo sonično popotovanje, podprto z bogato, umirjeno, pastelno zvočno preprogo, s konstantnim tokom, z umerjeno dramaturgijo. V prvo polovico Miller uvrsti nekoliko udarnejše komade, ki pa ne sekajo iz povprečja, tako tu slišimo nekaj več bitovskih bobnov in R&B-ja, tudi trenutek petja in rapa. Ta nekoliko modernejša plat albuma se nato lepo zlije s preostankom albuma, ki postaja vse bolj orkestralen, širok, a ne pretirano megalomanski in ne pretirano zapleten ali zazrt v kompleksne improvizacije. Stvari delujejo zelo organsko, odmerjeno in preudarno, tempo se med raznovrstnimi komadi na videz neopazno, a vsekakor spreminja. Najveličastnejši zvok se pred nami razlije v osrednjem kosu plošče z naslovom First Light, ki je zanimivo tudi prva skladba, ustvarjena za dotični album. S podobnim občutkom za kreiranje neskončnosti zvočne krajine orkester nadaljuje do samega konca albuma. Plošča je zelo poslušljiv izdelek, izredno lepo teče in se s kontekstualizacijo muzike na eni strani opira na mehkejše segmente našega dneva in sveta, kot so jutro, zahod, sonce, misli ali nebesa. Na drugi strani pa sloni na tehnologiji, prihodnosti, utopijah in drugih elementih tehnološkega razvoja, ki seveda močno zaznamuje tudi identiteto tega projekta. 

Prejšnja plata projekta Resavoir je bila predvsem melodično in harmonsko usmerjena v veliko bolj klasično štimo, kar zadeva tako daljše segmente jazzovske improvizacije posameznih inštrumentov kot orkestralne kose zlivanja več elementov v enoten zvočni zid. Tako sta bolj ali manj glavno breme nekonvencionalnosti muzike nosila bitovska produkcija in ritmična sekcija. Na tej plošči so stvari nekoliko drugačne, še drznejše, toda ne v smeri še globljega in bolj divjega improviziranja. Inštrumentalistke se odločajo za manj zavzemanja prostora s posameznimi soli, več je harmoničnega sodelovanja, predvsem pa se glasbila s tipkami, pihala in godala aktivno vključujejo v harmonije, ki so na tej plošči novost – recimo mehkobe R&B-jevskega, soulovskega in celo karibskega sveta, ambientalne muzike, pa tudi že v preizkušene bitovske hiphopovske odvode in novojazzovska plavanja. Tako se zdi zvok Resavoir na tem izdelku še koherentnejši, gotovo je čistejši, bolj dovršen in še bolj uravnotežen. Če se je na prvi plošči zdelo, da Will Miller in njegova druščina vedo, da imajo nekaj dobrega, in nekoliko neusmerjeno deskajo na tem svojem novoodkritem valu, je zdaj jasno čutiti samozavest in nadzor, namernost in usmerjen izraz.

Miller pravi, da je želel ustvariti ploščo, ki je meditativna, umirjena, tiha, introspektivna, potrpežljiva in ljubeča; kar mu je vsekakor uspelo. Druga plošča projekta Resavoir je še lepša od prve, je gotov korak naprej, ena najboljših plošč leta v na videz težavni glasbeni niši in glasbenem procesu, za katerega je prav zaradi neskončnih možnosti potrebna jasna vizija.