Season of Mist, 2025

Kar zadeva death metal, je Švedska ena tistih držav, ki so odgovorne za svojevrsten ekstremen zvok. Bendi, kot so Dismember, Entombed, Carnage, Nihilist, Grave in podobni, veljajo za pionirje švedskega deathmetalskega zvoka in so svojo identiteto gradili tako na zapuščini punka in hardcora kot speed metala in tradicionalnega metala. Na kratko: so brutalni, a hkrati precej melodični. Šele konec devetdesetih let so švedske deathmetalske zasedbe začele širiti svoj zvočni spekter. Glasbeniki so vpletali vse več vplivov ameriškega, predvsem za vzhodno obalo značilnega zvoka, ki ga utelešajo denimo Suffocation, ter progresivnosti, značilne za Florido, pri čemer so Švedi navdih črpali iz glasbe bendov, kot so Death, Cynic in Atheist. Na Švedskem sta štafeto progresivne in tehnične brutalnosti nosili predvsem zasedbi Anata in Spawn of Possession.

Prav Spawn of Possession so bili švedski odgovor na vse večjo tehnično razgibanost svetovne deathmetalske scene. Na prestolu te scene na Švedskem so sedeli vse do razpada leta 2017. Tri leta pozneje, torej usodnega leta 2020, so se nekateri bivši člani zasedbe Spawn of Possession odločili za nadaljnje ustvarjanje – tokrat pod imenom Retromorphosis. Ime benda so glasbeniki osnovali z mislijo o tem, kako bi Spawn of Possession imenovali svoj naslednji album, če se le ne bi prej razšli.

Retromorphosis sestavljajo vokalist Dennis Röndum, trije nekdanji člani zasedbe Spawn of Possession, kitarista Jonas Bryssling in Christian Münzner, ki se ga spomnimo tudi iz bendov Obscura in Necrophagist, ter basist Erlend Caspersen, na albumu pa gostuje še ameriški bobnar KC Howard, ki ga poznamo iz kultne zasedbe Decrepit Birth. Konec februarja so izdali prvenec Psalmus Mortis, na katerem v 42 minutah predstavijo osem skladb kompleksnega in tehničnega death metala, a je album zaradi velike doze melodičnosti ter jasne in ne pretirano glasne zvočne podobe zelo poslušljiv. Ko ga poslušamo brez prekinitev, dobimo občutek, da gre za konceptualno, kohezivno in koherentno delo, čeprav po besedilih ni moč sklepati, da gre za izdelek, ki tematsko predstavlja eno samo zgodbo. Toda osredotočimo se najprej na zvočno podobo.

Album zaznamujejo menjave ritmov, ki so lahko po eni strani v domeni nečloveško hitrih blast beatov, po drugi strani pa se glasbeniki ne bojijo počasnejšega, masivnejšega napada. V kar nekaj skladbah se pripeti, da kot poslušalec ali poslušalka rečemo, da muzika zagruva, izraziteje denimo v komadu Aunt Christie's Will. Kitarske linije povezujejo mastne rife, obogatene z veliko melodije, zgrajene po vzoru neoklasicizma, ki ga je v metalupred desetletji uveljavil kitarist Yngwie Malmsteen prav na Švedskem. Velikokrat se seveda lahko zgodi, da je doziranje enega ali drugega ponesrečeno, toda v primeru obravnavanega albuma to ne drži. Zadeva je torej brutalna, na prvi posluh večplastno zapletena, a hkrati tako presneto nalezljivo melodična. Slišimo, da gre za metalsko zasedbo iz države, ki je svetovno znana predvsem po popu, pri tem pa ima pomembno vlogo tudi precej izstopajoč bas.

Za razliko od marsikaterega albuma s sodobne metalske scene, ki ga opredeljujemo kot brutalni tehnični death metal, je album Psalmus Mortis precej naklonjen k mračnemu vzdušju. Občasni klaviaturski vložki vzbujajo občutek, da so možje natančno preučili glasbeno zapuščino italijanskih grozljivk. V nekem trenutku bodo prebudili reference na kultno zasedbo Goblin Orchestra, ki je poskrbela za soundtracke filmov, kot so Demoni,Profondo rosso, Suspiria ali pa E tu vivrai nel terrore! L'aldilà. Že brez atmosferičnih vložkov je album Psalmus Mortis dokaj mračno doživetje, toda ti glasbi vlijejo dodatno plast, še posebej v skladbi Never to Awake. Kot utelešenje vsega, kar zasedbo Retromorphosis povzdigne nad marsikatero današnjo death metal zasedbo, pa je devetminutni opus Machine, takoj ob njem pa še zaključna skladba Exalted Splendour.

Retromorphosis so, če počasi zaključimo misel, dostojni nasledniki legendarne zasedbe Spawn of Possession. Z albumom Psalmus Mortis so pokazali, da so glasbeno zelo sposobni, da znajo zelo dobro združiti kompleksnost, melodičnost in brutalnost ter da lahko kljub dokaj čisti in ne pretirano glasni zvočni produkciji še vedno zvenijo surovo. Prihodnost je torej – svetla.