Sepulchral Voice Records, 2021

Kakšen zvočni ventil! Reveal! Ko bi se bili razodeli prej, bi bilo življenje lepše. Švedski kvartet iz Uppsale je pred dobrim tednom v vseh pomenih prestrelil našo bit z novo ploščo Doppelherz, ki je utripnila pri Sepulchral Voice Records. Ta nemška založba se v zadnjih letih ponaša s katalogom najkakovostnejših izdaj, ki ga krasi ena najboljših metalskih plošč lanskega leta, album Endless Wound ameriške zasedbe Black Curse. Letos so znova poskrbeli za par vrhuncev, med drugimi za ploščo Nerve Butcherer finskega blackmetalskega dvojca Concrete Winds in prvenec Sumerian Promises nemško-baskovskega tria Sijjin. Založba je leta 2016 prvič izdala tudi album zasedbe Reveal!, njihov drugi, prebojni dolgometražec Flystrips, in nato tri leta kasneje še vrhunski tretji studijski album Scissorgod, letošnje leto pa zapečatila s krvavo utripajočo ploščo Doppelherz.

Glasbeno drilanje zasedbe Reveal! sega v sredino prvega desetletja tega stoletja, ko so bili trije od sedanjih štirih glasbenikov pod imenom Waster še samouki mulci, navdahnjeni z dediščino švedskega death in black metala in pretresljivo zapuščino spojitve dveh blaznih glav, vokalista švedskih Morbid, Pera Yngveja Ohlina, z Øysteinom Aarsethom v tedaj res tapravo norveško zasedbo Mayhem. Tik pred izidom prvenca Nocturne of Eyes and Teeth leta 2011 so Waster postali Reveal!, a njihovo preimenovanje ni pomenilo tudi zvočne preobrazbe. Vpliv Morbid in Mayhem je na debiju zelo izrazit, popustil pa je med ustvarjanjem druge plošče Flystrips, ko so se člani navduševali še nad thrash metalom in pa temačnejšim oddelkom klasikov, Led Zeppelin, The Doors, The Saints in The Stooges. Zaresna kreativna ludnica se je tako začela prav takrat.

Album Flystrips pa vendarle še ni razkril, česa so Reveal! zmožni in kaj so zares želeli doseči, a je postal nekakšna kultna izdaja benda in mu prinesel majhen krog predanega poslušalstva. Razkorak med Flystrips in tretjo ter četrto ploščo Scissorgod in Doppelherz je dvakrat odpihnil pričakovanja te male publike. Bend je pred dvema letoma z velikopoteznim zamahom zajel black, death in thrash metal osnovo, ji dodal rock'n'roll, pank in death rock nastrojenost, psihedelično mantričnost, postpank flow pa še špric folk okraskov in nojzerskega šepeta in se znašel v izvirno igrivem, ironičnem in iskreno spaljenem sadističnem zvočnem kraljestvu. Na aktualni plošči so se žanrsko malenkost omejili, a nikakor ne na račun dobrega izplena. Nekakšna sprevržena subtilnost, ki smo jo še lahko slišali na plošči Scissorgod, v skladbi Decomposer, ki jo poleg potuhnjenega vokala žlahti tudi harmonika, se na novi plošči skorajda razblini. Bend je nasploh zavil v milejše glasbovanje, kar zadeva metalski zven, a obenem opustil še tisti trohec zvočne romantike, ki si ga je dovolil na eni sami plošči, v omenjenem komadu Decomposer leta 2019.

Izostanek kvaziromantike na novi plošči zamenja otožnost. V kratkem inštrumentalnem kitarskem predahu Mal Aria se pokaže druga plat tega povnanjeno sicer zelo razvratnega benda. Vse orgazmične aranžmajske nečednosti je pripravil kitarist Lukas Häger oziroma Spine, ki kitarske motive črpa tudi iz glasbe ameriških Morbid Angel in je povedno res hrbtenica plošče Doppelherz, drugo srce njihove glasbe pa se razrašča iz naduvanega hreščanja vokalista in tekstopisca Olofa z umetniškim nazivom Crakk Yonder. Par glasbenikov, ki sta sodelovala oziroma sodelujeta tudi v rock bendu No Future in pri založbi End All Parties, se kaže kot nekakšen sodoben Euronymous in Dead kombo v nekoliko prijaznejših, pa vseeno nedvomno izprijenih okoliščinah. Od začetkov zasedbe je v bend, katerega skrivnost še vedno ostaja bobnar Petter oziroma Temple, vstopil samo nov basist Gottfrid Åhman, nekdanji član heavymetalcev In Solitude, ki je sodeloval že na plošči Flystrips, a je svoje ritmične vrline zares izkazal na zadnjih dveh platah, kar je omogočila tudi boljša produkcija.

Navkljub bolj izpiljeni produkciji, zahvaljujoč kateri razločno slišimo vse plasti, kontraste in kombinacije plošče Doppelherz, muzika vseeno vseskozi pljuva in hrešči skozi karseda raznovrstne kitarske rife in se tako kar najbolj prelestno spari s Crakkovimi besednimi igrami in privlačnim buzeriranjem o drogah, seksu, nasilju in zaničevanju ter frustracijah znotraj družine in družbe. Če lahko zatrdimo, da je iskrenost eno ultimativnih orodij in ultimativni pokazatelj izvrstne glasbe, a ne tako dobrega življenja, je glasbovanje zasedbe Reveal! šolski primer aplikacije tega orodja in primer slastnega izcedka, ki se steka s plošče Doppelherz, ki je podobno kot predhodne plate nastajala s premoščanjem predvsem tehničnih ovir, ker kreativnih glasbeniki dokazano nimajo.

Album je še ena bendova tesno skomponirana mojstrovina in je za ušesa točno to, kar je za oči angelski predklon, če smemo za ponazoritev občutja ukrasti naslov ene od skladb. Pa da ne bomo v duhu (plošče) le poredni, omenimo, da bendova muzika že vsaj od albuma Scissorgod tematsko sloni na resnejših vprašanjih smrti, izvora in smisla, pogosto skozi dvojnosti, samoironijo in avtosadizem, ki morda to blazno glasbo naredijo še toliko bolj človeško, pristno in konec koncev tudi žalostno poslušanje. Člani benda Reveal! s ploščo Doppelherz tako ponudijo nekakšno nabreklo sladko-grenko liziko, ker vedo, da si kdaj moramo dati duška, in eden najučinkovitejših ventilov je prav glasba v vseh svojih raznolikih čustvenih stanjih in nihanjih. Brez nje nekaterim preostane samo šus v glavo.