Knekelhuis, 2021

Osrednji večerni recenzentski radijski termin bo tokrat posvečen mlademu švicarskemu dvojcu Reymour, ki se predstavlja z debitantskim dolgometražcem Leviosa. Album, izdan v začetku februarja letos, je luč sveta uzrl v svojevrstnem obdobju prehoda, ki je označevalo skoraj eno leto od začetka nove normalnosti ter obljubljalo povrnitev nekaterih odvzetih svoboščin. Pa vendar je ta prehod bil in do velike mere še vedno ostaja nedefiniran ter pušča vsesplošen občutek nejasno trajajoče levitacije, ki je bržkone zaznamoval tudi glavna akterja današnje Tolpe bumov. 

Prehod je za Luca Bersierja in Lou Savary, ki sestavljata dvojec Reymour, predstavljal tudi presedlanje z male švicarske založbe CAF?, pri kateri je leta 2018 izšel njun prvi EP z naslovom Sarabande à Deux, na nizozemsko založbo Knekelhuis. Leviosa je ena izmed najbolj svežih izdaj amsterdamske založbe, pod okriljem katere se je v zadnjem času nabralo veliko eklektičnih, sveže zvenečih elektronskih izdaj, ki zaobjemajo vse od re-izdaj napol pozabljenih raritet pa do sodobnega industriala ter eksperimentalne elektronike.

Album Leviosa spada pod tisti prvi segment s preteklostjo navzetih izdaj. Duo gradi svojo estetiko na preprosti synthwaveovski melodiki s ščepci industriala in coldwavea, ki nezgrešljivo zadišijo po osemdesetih. Za dodatno noto melanholije poskrbi vokal Lou Savary, ki obuja zvok Françoise Hardy in francoske popevke iz 60-ih, v nastali kombinaciji časovnih obdobjih pa se budi nek nov, namišljen svet, ki ga na zelo podoben način goji tudi francoski band La Femme. Vokal v sintovskih tkaninah izgubi svojo originalno toplino in mehkobo ter se navzame hladne distanciranosti ter tako namesto osrednje pozicije zavzema bolj obkrajno.

Zaradi svoje monotonosti in neizraznosti vokal izgubi na človeškosti ter je v kontrastu z drugimi komponentami skladb zreduciran na vlogo zvočila. Rastoča in razcvetajoča se elektronska tkiva, brneča bas linija in žuboreča ritem sekcija pogosto premorejo enako ali celo več ekspresivnosti. Lirično je plata pretežno introspektivna, pogosto prežeta z občutkom lastne izgubljenosti, dolgčasa, pasivnosti in vdanosti v usodo. Pa vendar si izdaja prizadeva zatreti malodušje v kali ter si kljub črnogledim sentimentom trudi ostati plesna.

Svojevrstna stilska zmes se na albumu izkristalizira že takoj na začetku. Evokativna tolkala na Le flot de ces mots poslušalca uvodoma prestavijo v Brazilijo, nakar tolkala nepričakovano oblijejo ledeni sinti in odmevajoče otožne francoske besede. Reference na različne kraje in čase vzpostavijo nekakšno sanjsko, fiktivno deželo, morda na robu med nostalgičnimi spomini in sanjskimi slikarijami iz polsna, ki so pa še vedno močno fiksirane na banalno resničnost. Tu bi lahko podobno občutje razbrali iz naslovke - materialna realnost skupka napol pozabljenih predmetov, ki so se tekom let morda nagrmadili na dnu predala, v sopostavitvi z naključnimi belimi lisami na monokromatičnem ozadju pridobi drugo dimenzijo in izpričuje več kot zgolj nostalgične spomine. 

Luc Bersier, ki stoji za sinti in ritem sekcijo, na Leviosi ves čas skrbi za dodatno gibčnost skladb z raznolikimi mikro zvočnimi detajli, ki se še zlasti v repetitivnih linijah učinkovito obnesejo. Dvakrat se na albumu pojavita instrumentalna komada, eden izmed njih je lunaparkovski Valse pour un con, ki s svojim valčkovskim ritmom dobrodošlo pretrga celoto. Za nov odklon se Lou dvakrat priključi obešenjaški Low Bat s svojim režečim, prezirljivo zvenečim, dozdevno intoksiciranim glasom. S prvencem Leviosa dvojec Reymour dokazuje, da so vračanja k preteklosti lahko vedno znova presenetljiva in inovativna ter da se da s pravimi pristopi ponesti že poznano na nov nivo.