Richard Dawson: 2020

Richard Dawson: 2020

Oddaja
20. 11. 2019 - 19.00

Domino Records / Weird World, 2019

 

I  know I must be paranoid
When I pick up the groceries
One of the girls who works the check-out
Tuts under her breath and it destroys me for a week

 

Po dveletnem zatišju na valovih Radia Študent ponovno poslušamo izjemnega čudaka, britanskega avant-folk barda Richarda Dawsona, ustvarjalca v polnem pomenu besede, ki se je podpisal pod enega bolj avtorskih albumov leta 2017, v fiktivno srednjeveško kraljestvo umeščeno mojstrovino Peasant. Dawsona poznamo po svojstveni vokalni artikulaciji, nekje na pol poti med pijanim srednjeveškim kmetom, kraljevim glasnikom in trubadurjem. Svoje vokalizacije v nobenem oziru ne podreja konvencijam; marsikomu bodo težili njegovi pretirani falzeti in mestoma baročna ekspresivnost. Njegovo verziranje se zanaša samo na notranji flow, redko se poslužuje rim; zloge lomi, kakor mu tisti trenutek paše. Njegova poezija odseva resnično tenkočutnega in opazovalnega duha, ki se je zmožen zakopati globoko v človeško drobovje.

Obenem je v njegovi glasbi z izjemo razštelane akustične kitare, ki ga spremlja že vrsto let, le redko prisoten kak tradicionalen folk element. Kljub naštetemu je novi album morda njegova najbolj folk izdaja doslej – ob dejstvu, da na njem ne najdemo bukoličnih elementov, sodobne različice Kersnikovih Kmetskih slik, prej pač nepreštevno množico referenc, ki poslušala vežejo na sodobnosti. Dawsonova glasba je folk v smislu naslavljanja tegob malega človeka - folka kot metaforične posode, v kateri se nahaja vso mnoštvo izkušenj, s katerimi je soočen posameznik, ki se vsak dan znova prebuja v pred-brexitovski vsakdan, politični Groundhog Day.

V primerjavi s predhodnikom Peasant, s katerim smo lahko prisluhnili konceptualno zaokroženi zbirki desetih zgodb o težkih življenjskih situacijah arhetipskih srednjeveških likov, ovitih v pogosto improvizirane, prosto lebdeče, po zvočnih barvah bogate avant-folk instrumentale, je 2020 na posluh bolj dostopen, mogli bi reči skorajda pop. Toda nekonvencionalni rifi, izhajajoči tako iz keltskih glasbenih tradicij in baročne klasike kot art in glam rocka, nas skozi zven Richardove kitare posredno povežejo z njegovim predhodnikom. Zvok novega albuma Richarda Dawsona je zvok leta 2020. Produkcija je minimalistična, toda polna, aranžmaji domišljeni in dodelani ter obenem ne preveč zateženi za povprečno uho, številne briljantne glasbene ideje, ki dominirajo celoto albuma, pa so izviren destilat številnih glasbenih dediščin. Z albumom 2020 se je Dawson približal širši angleški javnosti, indie miljeju in drugim zvedavim uhljem. Vsa veličina tega doslej precej obskurnega angleškega glasbenika pa se razkrije šele ob branju in poslušanju njegovih depresivno-radostnih kratkih zgodb oziroma poezij – izstopajočega portreta tegob našega časa, ki si nedvomno zasluži pozornost vseh ljubiteljev literature.

2020 lahko v smislu tematik in karakterizacij likov poslušamo oziroma beremo kot duhovnega naslednika albuma Peasant. Tudi tukaj so liki postavljeni v različne, bolj ali manj moreče zagate, razočaranja in brezizhodne situacije, ki jim sežejo po fizičnem ter duševnem zdravju. Osrednje gibalo naših življenj je postala permanentna kriza vrednot in prepričanj, ki se kontinuirano reproducira že celo desetletje. To je čas pospešene relativizacije nezapisanih družbenih pravil in obče sprejetih resnic, epidemije tesnobe in številnih doslej neobstoječih duševnih glitchev, ki jim ne psihologija ne psihiatrija ne poznata rešitev. Vse bolj intenzivno se brišejo meje med delom in prostim časom, ustvarjamo človeka, ki je vselej v standby službeni pripravljenosti. Neprestane družbene pritiske, ki nas počasi tlačijo, Dawson krasno ubesedi v uverturi Civil Servant in verzih:

»I don't want to go into work this morning
I just want to lie here and play the new Call of Duty
I finally gathered the courage to ring in sick«

Se pa na albumu 2020 skriva več od le jeznih tožb potlačenih ljudi s krhkimi egi, ki jim že dve izšepetani opazki blagajničarke v trgovini lahko uničijo cel teden. V komadu The Queen’s Head Dawson prikaže sodobno različico vesoljnega potopa, v resnici malo manjše poplave, s katero se mesar, lastnik trgovine z vejpi, in drugi meščani soočajo vsak po svoje, nemočno, brez uspeha. Najdaljša skladba Fulfilment Centre predstavlja glasbeno-pesniški ekvivalent South Parkove epizode Unfulfilled, na podobno oster toda humoren način namreč tematizira zlorabe delavcev v Amazonovih centrih. V bolj nadrealistične vode, ki spomnijo na dela izraelskega pisatelja Etgarja Kereta, nas Dawson vodi v skladbi Black Triangle. V njej sledimo izpovedi srečanja z NLP-jem, katerega rezultat je konspirološki Youtube kanal, posvečen videnjem vesoljcev in njihovih prevoznih sredstev. Tu so še zgodbe o razočaranem nogometnem očetu, ki opazuje svojega nesposobnega sina in mu na dušo polaga, kako nikoli ne bo Lionel Messi, epizoda o srček emojiju, ki izda ženino nezvestobo, in pa briljantni singel Jogging. Slednji, pripoved o družbeni pred-brexitovski tesnobi, zlobnih notranjih glasovih in joggingu kot rešitvi vsega, predstavlja vrhunec Dawsonovih pesniških podvigov. Ne vemo namreč, ali je jogging resnični odgovor na breme sodobnega življenja ali ga avtor pikro izpostavi kot enega bolj efektivnih eskapizmov, ki sistemu pomaga pri vzdrževanju statusa quo. Ker bomo, kot tistih nekaj kilometrov teka, pač že pretrpeli ...

Dawson je izjemen popisovalec našega časa, naših strahov in tegob, upanj ter strasti. Kljub prevevajočemu občutku nemoči in vdanosti v usodo - končati življenje zdrobljen pod neustavljivimi kolesji hiperkapitalizma - pa album premore kanček upanja, vcepljenega v verze:

»There's more, there has to be
More to life than killing yourself to survive
One day, I'm going to run my own cafe«

Recenzijo zaključujemo z enim bolj impresivnih in evokativnih pasusov iz komada Dead Dog in an Alleyway. Vsak, ki je kdajkoli rdečih oči ob treh zjutraj sredi ulice za sekundo zamrznil čas in opazoval veličino nepomembnega dogajanja še ene pijane noči, bo v Dawsonovih verzih prepoznal izdelan pesniški um, ki je zmožen ubesediti tudi najbolj izmuzljive trenutke.

»Over there in the labyrinth of neon
You can hear the voices lift through the icy air
Hooting and projectile vomiting
And the distant sound of sirens«

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.