Parlophone / Mute, 2012

Richard Hawley je možakar posebne vrste. V Sheffieldu rojeni glasbenik v nekem globljem filozofskem smislu deluje bolj kot anti-rock zvezda, outsider, kot nekdo, ki sovraži publiciteto, družabne kronike. Skratka, daje vtis, da ne sodi v glasbeni posel.

Sin železarja – kako tipično za Sheffield – je bil že od rane mladosti obkrožen z glasbo. Glasbenik je bil tako oče kot člani širše družine. Odraščal je ob glasbi Elvisa, Roya Orbisona, rhythma & bluesa. Nastopati je začel že kot najstnik. Konec 80. sprva v zasedbi Treebound Story, skozi 90. še z The Lovebirds in pred pričetkom samostojne kariere tudi z The Longpigs. V tem obdobju je kljub svojemu zadržanemu značaju postal tudi iskan in cenjen kitarist.

Snemal je z različnimi znanimi glasbeniki, za potrebe turnej so ga v svoje vrste povabili tudi The Pulp. Kot pravi Hawley sam, ga je ravno sodelovanje s The Pulp rešilo, da ni padel v alkoholno/drogeraško brezno. Istočasno pa je ravno Jarvis Cocker, pevec Pulpov, poleg Hawleyjevega očeta najbolj zaslužen, da se je v novem tisočletju odločil za kariero samostojnega glasbenika.

Vse od prvega mini albuma, izdanega leta 2001, do vključno STANDING AT THE SKY'S EDGE, izdanega 2012, je nanizal sedem albumov. V vsem tem času je počasi razvijal svoj zvok, saj se je zavedal, da z njim pluje proti vsem tokovom v sodobni glasbi. V neki meri je to totalni slowcore različnih žanrov, predvsem zvokov Hawleyjevega otroštva, kot so rockybilly, country, chamber-pop. Hawley je vse to obdal z izjemno krhkimi strukturami skladb na eni in mogočnimi orkestralnimi deli na drugi strani. Celoten vtis zvoka zaokrožuje njegov prijeten in v skladbah izražen bariton, ki sicer spominja na »croonerje« oziroma popevkarje stare šole, vendar z izjemno lastno interpretacijo in identiteto.

Ena glavnih tematik njegovih plošč je prav mesto Sheffield, kjer še vedno živi. Poje o odnosih ljudi v njem, zlomljenih srcih, izgubah najbližjih, romantičnih razmerjih in podobno. Svoj zvok je do popolnosti razvil na plošči Truelove's Gutter, izdana je bila pri Mute Records leta 2009, na posebno vabilo njegovega pokrovitelja in fana Daniella Millerja, ki mu je omogočil popolno kreativno svobodo. Ta je Hawleyja popeljala k zvokom otroštva, različnim ezoteričnim inštrumentom, ki jih je kasneje v fazi snemanja tudi vklopil v aranžmaje skladb. Slednje te pri pozornem poslušanju popeljejo v blago meditativno stanje.

S ploščo STANDING AT THE SKY'S EDGE je šel Richard Hawley radikalen korak naprej. V kontekstu njegove solo kariere gre za jezno ploščo klasične rock postave, predvsem pa agresivno in glasno. Prvič se je namreč zgodilo, da je njegov glas dobil enakovrednega sogovornika. V tem primeru turbulentne električne kitare.

Kot pravi Hawley sam, njegova jeza izvira predvsem iz dejanj aktualne britanske vlade, ki ji očita, da končuje tisto, kar je z idejo vitke države v 80. začela Margaret Thacher. Hawley v lokalnem okolju, kjer živi, to opazi z zapiranjem javnih knjižnic, dragim študijem za mlade ...

Album STANDING AT THE SKY'S EDGE odpre skladba »She brings the Sunlight« s kratkim introm, v katerem se prepletajo godala in sitar, z zamikom se pridruži še distorziran kitarski riff, ki s Hawleyjevim vokalom in ritem sekcijo prevzame pobudo. Vse skupaj dobi fini psihedelični groove, saj Hawley preprosto briljira na kitari in pri uporabi vseh mogočih pripomočkov, ki mu omogočajo proizvajanje in hkrati kontrolo kitarskega hrupa. In ta groove nikakor ne popušča in zelo ugodno pelje čez celotno ploščo.

Druga pesem, po kateri je album dobil tudi naslov – Standing at the sky's edge – ima malce zloveščo sonično atmosfero in govori o kvartu v Sheffieldu, ki je svoj čas slovel po tolpah, ki so se spopadale z noži. Time Will Bring You Winter elegantno shoegaze atmosfero in popačen Hawleyjev glas. Down in the Woods odpira riff a-la The Stooges v pesmi »1969« in predstavlja enega bolj agresivnih in hitrejših delov plošče. Na njegove prejšnje albume še najbolj referirata baladi »Seek it«, v kateri se je izognil uporabi soničnega kitarskega hrupa, in »Don't stare at the sun«, še en romantični stiskanec  klasičnega Hawleyja. Tematsko je zelo zanimiva »The Wood Collier's Grave, v kateri avtor izda detajle lastnega pogreba. Pesem ima srečen konec.

Tenzijo ponovno dvigne sonična »Leave Your Body Behind You«, močan vtis plošče Standing at the sky's edge pa zaključi počasna pesem Before, ki se zaključi z mogočnim distorzičnim »krešendom« na koncu.

Z albumom »Standing at the sky's edge« je Richard Hawley utrdil status enega najbolj kompletnih britanskih glasbenikov srednje generacije in izdal eno boljših plošč lanskega leta. Nastala je v Sheffieldu, v pomoč pri produkciji mu je bil Colin Elliot.