Ridota: Brez zrnja v plevelu
samozaložba, 2025
V poplavi internetnih izdaj glasbenih albumov se mimogrede zgodi, da ostane očem kaj nevidno in ušesom neslišno. Težko se sprijaznimo, da živimo v instantnih časih, ko daje masovno potrošništvo prednost kvantiteti pred kvaliteto, pasé so tisti časi, ko si kupil eno ali dve longplejki na mesec, do onemoglosti na repeat vrtel album, vpijal finese, poznal besedila na pamet, poznal imena članov benda, producente in ekipo, ki je imela prste vmes pri albumu. Vedel si celo, kdo je hranil bend, če je bil šef cateringa omenjen na platnici. Dandanes kupiš ali dobiš link, preneseš, shraniš v mapo, poslušaš, med vsesvetovnim šrotom ločiš zrnje od plevela ali pa v hiperinflaciji ponujenega spregledaš ali pozabiš do kakšnih boljših časov, ki nastopijo čez nekaj dni, mesecev, let, ko zadevo spet izkoplješ iz labirintov folderjev in se sprašuješ, kako se ti je določena sladica uspela izmuzniti.
Tokrat se posvečamo albumu Brez zrnja v plevelu benda Ridota oziroma, bolje rečeno, stranskemu projektu benda Redotting, a je treba zaradi iste posadke, podobnega glasbenega izraza in potrebe po rešitvi dileme oba obravnavati sinhrono kot dvojčka. Redotting se je prvič predstavil lani, ko je pri Nadi Žagar žagal na festivalu Mlada Nada v Ilirski Bistrici, ki je nekakšna baza obeh projektov. Koncertirali so še na Festivalu Trnje in na 31. obletnici Metelkove v Gromki, kot se za gromko glasbo spodobi, Ridota pa je nastopila v Postojni. Hkrati sta se projekta pojavljala v marginalnih oddajah – Ridota v Anatomiji zvuka mostarskega AbrašRadia, Redotting pa s pankoidnim komadom Betalov Spodmol na letošnji kompilaciji divjih zvokov slovenskega undergrounda Zvoki podzemlja vol. 5 založbe ...tiuš men govoru kvaj pank!?. Lahko bi rekli, da velja njihova reklamna krilatica soundtrack za neviden film za oba projekta, saj je glasbeni izraz Ridote vsekakor primerljiv z glasbo iz filma Made in USA, ki so jo napisali mladi Sonic Youth. In čeprav Ridotin nevidni film še ni posnet, pa nam je še kako na očeh, a ga ignoriramo, se delamo slepe, nojevsko tiščimo glavo v pesek, pesek v oči, pa bi bilo prav, da tiščimo pesek, ne olje, v motor kapitalizma, če citiramo bežigrajski grafit izpred desetletja, dveh.
Album Brez zrnja v plevelu je Ridota objavila samo za poslušalce z močnimi živci letos aprila v samozaložbi. Tokrat imamo res opravka z zrnjem, ki nikakor ne sodi v žaklje s plevelom instant glasbe. Za tovrstno glasbo si je treba vzeti čas, lahko pa dovolimo tudi to možnost, da Ridota s kompleksnim glasbenim izrazom goji plevel, ker svet ni črno-bel, vsi so drugačni in vsi enakopravni, pa tako tudi zrnje in plevel. Skrivnostni projekt eksperimentalne improvizacije razgaljamo po koščkih, ga odstiramo kot špegavec zavese, zabava se začenja, karnevalske maske padajo. Zvok Ridote je preplet zvokov bendov, v katerih so prekaljeni stari mački – basist Ivo Poderžaj, kitarista Aleks Maglica in Martin Ukmar ter bobnar Martin Čendak – ustvarjali ali še ustvarjajo. Med seboj se dopolnjujejo Žoambo Žoet Workestrao, Kraški solisti, Psihedelavci, Svojat, Barka tone in bele plombe, Reverend Haze ... Na tantričnih džem sešnih se posnamejo, pustijo posneto odležati v paci in ločijo zrnje od plevela. Ridota na visokoleteči prašni preprogi tke mozaik, ga s kalejdoskopskimi preobrati razbije in drobce znova lepi v sestavljanko ter kot v tetrisu nalaga nove na stare zrušene podlage. Te so včasih lolitovsko zamaknjene, včasih pa krautrockovske mantre ali kitarske mandale sproščanja v kaotičnem hrupu. Kamenje se drobi na prafaktorje, val izpodjeda skalo, stekla pokajo – Why Stakla? – in se v čisti improvizaciji, ki ji ni videti ne začetka ne konca, znova sestavljajo v barvite brezoblične vitraže.
Kot je v navadi, se novemu dnevu najprej nasmehne jutranja zarja, zato tudi album Brez zrnja v plevelu odpira Aurora ridotis, v kateri pričakuješ, da bosta zdaj zdaj zapela sama Kim Gordon in Damo Suzuki. V enajstminutni mantri se podmazan motor postopoma ogreva, pospešuje in ustavlja, na momente mastno natolcuje, spletkari z zvoki in spleta kitarske samurajske kitke kot japonski Mono, požene supersonično letalo v turbulenco, nato pa prestavi v ler in transcendentno lebdi v takšni zvočni krajini skozi celotno ploščo. Umirjene inštrumentale in zlovešče filmske podlage izmenično sekajo z ritmičnostjo podkrepljene bridke kitarske osti, ki v crescendu rušijo mostove z resonanco zagrebških nojzerjev Ha Det Bra. Kot se za improvizacijo spodobi, se inštrumenti izmenjujejo v ospredju, ostali pa igrajo vlogo spremljevalcev. Album zaključi komad Kamenovanje, ki se kot neukročena reka iz soteske bučno zlije v ravnino, od tam pa kot počasna muljasta reka v delto in naprej v širno morje, po katerem bo, upajmo, Ridota še plula z razprtimi jadri, njen navdih pa bo piš vetriča ali sunki orkana, ki jo bodo ponesli v bodoče brezmejne odisejade bibličnih razsežnosti. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, spoznajmo Ridoto do obisti.
Dodaj komentar
Komentiraj