Black Acre, 2017

Po dveh letih opazovanja in razmišljanj o življenju v Londonu in Croydonu se z novim izdelkom Fight the Good? Fight na glasbene poljane vrača fan fuzije grima in rapa, ki izdaja pod imenom Rocks FOE. Prvi single z EP-ja, torej Nitty Gritty, smo na Radiu Študent kot RŠ hit poslušali pred kratkim. Danes pa bomo na tem mestu predstavili celoten EP, ki je bil na prvi šolski dan letošnjega leta izdan pri britanski založbi Black Acre.

Rocks FOE je nase prvič opozoril leta 2015, ko je v samozaložbi izdal odmeven EP, imenovan Legion. Legion, EP štirih komadov, je basovsko težkokategorna in temačna fuzija grima in rapa, na kateri nas je Rocks FOE opozoril na dejstvo, da ni zgolj zanimiv liricist, pač pa tudi obetaven beatoklepač, ki inspiracije srka iz vseh možnih kotov ameriških in britanskih glasb, ki jih največkrat najdemo v črnskih skupnostih.

Že naslovnica albuma Fight the Good? Fight, ki ga poslušamo danes, izgleda kot nekakšna mešanica Munchovih slik Angst in Scream; postavljena v distopično mesto daje tesnoben občutek, da bo Rocks FOE na albumu tokrat obračunal z mnogimi temami. In prav to naredi. Če je bila lirično zvočna krajina EP-ja Legion predvsem izraz jeze, je EP Fight the Good? Fight konceptualni kolaž, katerega lirična rdeča nit je boj. Notranji osebni boj ter rasni in razredni boj, še posebej značilen za centre moči nekdanjih kolonialnih velesil.

Prvi trije komadi EP-ja - Nitty Gritty, First Stone (Sin City) ter Fight the Good? Fight - so kar se tiče beatov najbolj močni, fuzija grima, boom bap hip hopa in rapa, ki vsebuje vse od spark master tape-ovskih do yeezy-jevskih momentov. Lirično sosledje prvih treh komadov je prvovrstno. »Give me what I am owed«​ v komadu Nitty Gritty, nasledi komad First Stone (Sin City), ki govori o fejk prerokih. S komadom Fight The Good? Fight pa Rocks FOE napade tako rasni kot razredni prepad, ki je posledica vsega, kar slišimo že v uvodu EP-ja.

Z neo oz. nu-soul komadom Downpour album zapluje v bolj subtilne, temačne vode. Downpour nakaže Rocksov notranji boj. Komad, ki govori o izgubljenosti, pretvarjanju in dokazovanju družbi, se zaključi z - lahko bi temu rekli - happy pill momentom, 30 sekundnim brazilskim rare groovom, ki daje občutek, da bo vse ok.

90's east coast zveneči komad Rollin’, All the Best ter Red Hand of Ulster nadaljujejo zgodbo o notranjem boju, čustveni izoliranosti, boju med dobrim in zlim. Glede na tisto, kar sledi z zadnjim komadom albuma Into My Own Hands, mehkejši del albuma spominja na sredinsko, mejno fazo obredov prehoda, za katero je posebej značilna dezorientacija. Z Into My Own Hands pa se Rocks FOE - tako kot pri obredu prehoda - ponovno dvigne na površje, v družbo. »Mind, body, soul, I own that«. Tukajšnje besedilo, podkrepljeno z agresivno mastnimi bas linijami, je zelo eklektičen in logičen zaključek izdelka Fight the Good? Fight.

Če se na prvo žogo EP Fight the Good? Fight zdi premehak za nekoga, ki izhaja iz grime scene, pa se avtorici tokratne Tolpe bumov Rocksova izdaja zdi iskrena in neobremenjena s pričakovanji, ki jih imamo, ko gre za artiste z specifičnih glasbenih scen. Gre za izdajo, ki je še posebej zaradi besedilne vsebine vsekakor vredna večkratnega poslušanja. Rocksove producentske veščine pa napovedo, da gre za mojstra, ki svojih beatov ne zapira v kalupe določenih glasbenih žanrov. Kar je zmeraj le dobro.