Trost Records, 2023

Ko preberemo ime The Bridge, ki ga je temu kvartetu nadel Rodrigo Amado, saksofonist s Portugalskega, se takoj spomnimo na enega od njegovih največjih vzornikov. To je seveda Sonny Rollins, ki je leta 1962 za založbo RCA Victor izdal izboren album The Bridge, reminiscenco oziroma oznanilo konca njegovega obdobja koncertne in studijske odsotnosti, triletne pavze, ko ni imel prostora za vaje, zato je redoma, pozimi, spomladi, poleti in jeseni, in to tudi po petnajst ali šestnajst ur na dan, sam igral na mostu Williamsburg, ki veže dolnji vzhodni konec Manhattna in Brooklyn. Ko smo že pri aluzijah na Rollinsa, velja omeniti še sam naslov, ki koketira s filmskim dokumentarcem o njem: Beyond the Notes, navsezadnje pa se je v ozadju dotičnega branega teksta vrtel Amado s predlanskega albuma Refraction Solo, posnetega v cerkvi: Sweet Freedom se začne z natančnim citatom iz Rollinsove Freedom Suite, zatem pa Amado mahoma, na svoj – kako bi rekli? – mehko odločen način najde pot k svojemu staremu sošpilavcu Joeju McPheeju. Sam pri sebi, s seboj in nekako zase odigra dialog z njim. Zaslišimo namreč This Is Our Language, kar je, navsezadnje, tudi naziv kvarteta, v katerem igrajo Amado, Joe McPhee, Kent Kessler in Chris Corsano.

Na tej točki se moramo poubadati kar s samim koncem tokratne oddaje oziroma albuma, ki najprej prinese štiridesetminutno sprotno kompozicijo/improvizacijo, zatem izrazito monkovsko Personal Mountains, sledi pa Albert Ayler: (Visiting) Ghosts je odigrana presunljivo natančno, historično izjemno ubrano tako s časom nastanka kakor s sedanjim momentom. In kot pri Rollinsu – tako je Amado tudi med izvedbo Aylerja obenem dostojen, spoštljiv interpret, a docela samosvoj, suveren, povednih nians poln pihalec. Občudovanja vredno je, do kakšne stopnje pripoznanja silne ekipe starih, velikih, predvsem pa raznolikih tenoristov je prispel Rodrigo Amado v zadnjih letih. S kakšno nonšalanco nas opomni na njihove načine, postopke, celotne pasuse, a pri tem ni adept, posnemovalec ali bogaboječ uporabnik istega inštrumenta. Njegovo tenorsko mojstrstvo je prav v tem, da citati in modusi niso nanizani kar tako, formalno ali celo formalistično, ampak špilavec pride do njih v ravno pravem trenutku, pri čemer poslušalstvo prejme muziko povsem zrelega človeka, ki dobro ve, kaj dela in zakaj nam ponudi ta ali oni pošteno odigrani spominski vložek. Vse to je narejeno z nekako nadzorovanim, toda kljub temu nezadržnim žarom spiritualnega jazza, ki mu torej lahko mirno prikimata še dva tenorista – Archie Shepp in Pharoah Sanders. Aylerja, ki tukaj prejme novo, nekako ljubko enostavnost, in sam album sklenejo Hemingwayevi zvonovi in zelo ustrezna glasovna molitev.

Prav identično kot idole tenoriste Amado premišljeno in pretkano najde tudi sodelavce. The Bridge je namreč most, premoščanje tudi v tem, da si je Amado za kvartet izbral vzornike, in to dovolj unikatne, dovolj raznolične, s katerimi pa se zdaj poda v skupno neznano. Izid je vrhunski jazz, oplemeniten z evropsko improvizacijo, pri čemer Amado – Portugalec motri še svojevrsten transatlantik, saj ima Američan Gerry Hemingway že nekaj časa profesuro v Švici, Norvežan Ingebrigt Håker Flaten pa je našel svoje domovanje v Teksasu. Amada redkokdaj slišimo s pianisti. Alexander von Schlippenbach – pri svojih 85 letih še zmerom vihrav in navihan za klavirjem – je sicer z njim že sodeloval, in to kot gost pri Motion Triu; srečamo ga lahko na albumu The Field iz leta 2021.

The Bridge za zdaj ni nastopal ravno pogosto, a je – po tem albumu sodeč – enkratno, zelo uspešno srečanje prekaljene četverice. Kakor bomo spoznali že iz naslovne, daljše muzike, je skupnostni sok konkreten, dostopen, vabljiv. Von Schlippenbach je mestoma izrazito monkovski, predvsem pa je razkošen v dinamiki in obvladovanju prostora. Tudi v pasusih, ki se nagibljejo k izrazitejši improvizaciji oziroma so na tem, da prejmejo nadih abstraktnejšega gradiva, neomajno in vztrajno drži in obdrži ritmično osnovo. Håker Flaten razkaže svoje bliskovite reflekse in gromko lokovanje, Hemingway tudi med najdrznejšim prekladanjem metrične sheme ohrani svoje znano nagnjenje k barvanju in reduciranemu drobencljanju. Po nekaj poslušanjih spoznamo, da se zadeva pred nami pravzaprav razvije v duhovit in razburljiv trans. Časa za subtilnejše, a neumorne duete in solistične eskapade je dovolj, pametne hipne odločitve ponudijo enkraten slušni napoj, ki ne pozna eksplozij, marveč raje postopno dramaturgijo in telepatski potop v novo, prej nepoznano satovje, s katerim pa nimamo nikakršnih referenčnih težav ali podobno kritičnih zadržkov, ker ga preveva magična lahkotnost. Špil, da ga je čisto veselje predstaviti. Rodrigo Amado je na vrhuncu, ima krasen sound in predstavi obilje nadrobnih domislic, njegova družba pa je enkratna; dovzetna, vztrajna, nesebična.