PIAS, 2016

Róisín Murphy, ki je v devetdesetih letih predstavljala polovico kultnega dua Moloko, je po razpadu te matične celice nadaljevala s prav tako uspešno solo kariero. Na prvih dveh samostojnih albumih se je uveljavila z mešanico art popa, soula in disca, tu in tam imenovano celo post-disco. Lani se je po kar sedemletnem premoru vrnila z albumom Hairless Toys, nominiranim za prestižno nagrado Mercury, po katerem je iz posnetkov z istih seans ustvarila še tokrat obravnavani, letos izdani Take her up to Monto. Ta je bolj zahteven in temačnejši - sama Róisín ga označi za zlobnega brata Hairless Toys.

O Take her up to Monto so nekateri mediji pisali kot o albumu, ki je s svojim eksperimentalnim odnosom do pop glasbe zakoličil dejstvo, da je glasbeni izraz Róisín Murphy premalo dostopen za širše množice, da bi njena glasba lahko doživela svetovni mainstream uspeh. Album naj bi bil dokončen odgovor na vprašanje, zakaj je Róisín, čeprav se mainstreamu ni nikoli po načelu izogibala in je vselej izkazovala določene lastnosti velikih pop zvezd, kljub temu vedno ostajala na obrobju tovrstne slave. Vendar pa v resnici Take her up to Monto na to pogosto postavljeno vprašanje ne odgovori dosti bolje ali drugače kot njena prva dva albuma, predstavlja namreč njuno skoraj organsko nadaljevanje. Take her up to Monto je presenetljiv kvečjemu v sopostavitvi s Hairless toys, sicer pa je precej skladen z njenim dosedanjim zvokom.

Bolje bi bilo torej govoriti o njenem mestu znotraj spektra mainstream - alternativa z uporabo rdečih niti, ki se vlečejo že od začetka njene solo kariere pa vse do albuma Take her up to Monto. Morda je glavni faktor, ki Róisín Murphy zares ločuje od mainstream popularnosti, to, da se zdi, da obstaja prej sama zase kot za potrošnika. Mainstream pop glasba namreč povečini temelji na logiki oziroma psihologiji biznisa do mere, ko poskuša ustvarjalčev ustvarjalni output prilagoditi tistemu, za kar tako ali drugače predvidi, da trg potrebuje oziroma bo dobro sprejel. S to redukcijo umetniške ekspresije na pragmatično usmerjan produkt se ta skoraj neizogibno kreativno omeji. Za Róisín Murphy pa se na drugi strani zdi, da je pri svojem ustvarjanju skozi celotno kariero izhajala izključno iz sebe: ne zgolj v smislu kontrole nad svojo javno podobo, videi in nastopi, marveč tudi v ali predvsem v smislu ekspresivnosti svoje glasbe in besedil.

Tako tudi Take her up to Monto temelji na pevkinem značilnem senzibilnem vokalu. Ta vse skladbe vodi skozi pretežno nesimetrične strukture in nenadne spremembe v ritmu. Dopolnjujejo ga diskoidni sinti, ki nekatere skladbe popeljejo na teritorij plesnega, nekaj pa je tudi bolj klavirskih skladb ali za Róisín prav tako značilnih rahlo jazzovskih balad.

Take her up to Monto je pravzaprav pop album, ki verjetno ne bo prišel v mainstream, in Róisín Murphy bo prav zaradi specifično individualističnega odnosa do dela tudi po njem ostala neznana širšemu občinstvu. A bolj kot to je presenetljivo in poudarka vredno dejstvo, da njen odnos do dela kljub vsemu skozi leta ostaja enak - še posebno v kontekstu sedemletnega odmora, ki si ga je pevka vzela pred lanskim ponovnim zagonom. V tem času so se spremenili ne le trendi v pop glasbi, marveč tudi njene aplikacije, apropriacije do mere, ko je bila, morda bolj kot kdajkoli, spremenjena ali vsaj temeljito prevprašana njena definicija. Kljub vsem tem in še katerim drugim spremenjenim kontekstom pa Róisín ostaja to, kar je bila, in če Take her up to Monto res karkoli dokazuje, potem dokazuje kvečjemu to, da je bila to dobra odločitev.