Modigo, 2019

Pianist Rok Zalokar je bivši klubski maratonec. S svojim triom je na turneji nastopil leta 2012 in bil je prvi maratonec, ki je igral jazz. Ne sicer čisto običajen jazz, trio je takrat namreč poleg klavirja v svoj zven uvedel tudi drugačne, elektrificirane klaviature in ojačevalce zvoka, ki so njegovemu izrazu vdahnili aromo rocka in elektronike. Trio je s skoraj hipnotično glasbo poslušalce zibal v trans nekje v lepem vmesju med drugimi takratnimi maratonskimi bendi Čao Portorož in Trus! Zalokar je v tistem času prvič resneje opozoril nase kot na talentirani mladi up domače jazzovske alternative. 

Diatonična harmonika je glasbilo, s katerim je Rok začel v nižji glasbeni šoli, na frajtonarici je preigraval zabavno in ljudsko glasbo, kar pa ga ni odvrnilo od vpisa na ljubljanski konservatorij za glasbo. Sedel je za klavir in se lotil jazza. To nas morda spomni na pianista Paula Bleya, ki je prav tako jazzovski klavir zagrabil relativno pozno. Zalokarjeva izbira klaviature se je izkazala za zelo uspešno, v svoji še precej kratki karieri je namreč ustvaril že lepo kopico zanimivih izdaj z bendi v različnih oblikah. Že v srednji šoli je s prijatelji ustanovil bend Vsemogočni Mlin, s katerim so preigravali prog rock z vplivi bendov iz sedemdesetih let. Po izkušnji na srednji šoli je glasbeno izobraževanje nadaljeval na akademiji Codarts v Rotterdamu, na kateri je ustvaril odnose z veliko obetavnimi glasbeniki, s katerimi aktivno sodeluje tako v svojem triu kot tudi v nekaterih drugih projektih. V žanrskem smislu je Rok predeloval že vse od ljudske glasbe z duetom Dvojina, hip hopa z Million Ear in art popa s Kukushai, ki imajo v diskografiji pospravljene že tri izdelke. Zanimiv je tudi projekt Precept.Concept.Percept s plato ena, v katerem je sodeloval z Andrejem Hočevarjem in Pio Podgornik.

Rok Zalokar Trio je sicer Rokov osrednji projekt. Zanj je prejel Erasmus Jazz Prize in nagrado Jazzon za najboljšo kompozicijo. Zven tria bi v njegovi lahkotnosti lahko primerjali z jazzovskim izrazom pianista Vijaya Iyerja ali morda celo delom izvenscenskega virtuoza Keitha Jarretta. Rok Zalokar se v veliki meri razlikuje od povprečja domače jazzovske srenje, v njegovem igranju na klavir je namreč nekaj izrazito samosvojega. Prvenec tria Vol. 1., ki je leto po nastopih v sklopu Klubskega maratona izšel v sodelovanju z Založbo Radia Študent, je bil zelo soliden jazzovski izdelek z nekaj šibkimi momenti, ki pa jih je trio lepo zakrpal že s svojo naslednjo ploščo Vol. 2., na kateri je deloval zelo uigrano in suvereno. Podoben vtis dobimo tudi ob novi plošči Port Songs. Rok je pošteno prevetril zasedbo, namesto Dejana Hudoklina je za bobne postavil Nizozemca Ruuda Voestena, bas pa je od Jožeta Cesarja prevzel Italijan Alessandro Fongara.

Port Songs zveni kot eden boljših letošnjih jazzovskih albumov. Naslovu plošče botruje dejstvo, da so tokratne kompozicije nastajale v pristaniških mestih, Rotterdamu in Kopenhagnu. Posebno vlogo v igri tria ima sicer tudi ameriška zibelka jazza New Orleans, ki ga Rok sicer še ni obiskal, a katerega uvršča med najmočnejše vplive na svoje ustvarjanje. Skladbe na Port Songs je zasedba posnela lani na nastopu v sklopu Jazz Festivala Ljubljana v Cankarjevem Domu, zvočno pa ga je obdelal Dave Darlington v New Yorku.

Prvo skladbo Earth from Space v njenem izgubljenem ritmu in klavirskih vragolijah navdihuje astronavt, ki je leta ’68 z Apolla 8 prvič ugledal Zemljo iz vesolja. Skladba ...and His Father Before Him pretresa dejstva dednih vzročnih verig med nami in očeti, Heart Wants pa je zastavljena kot nadaljevanje skladbe Heart Wants to be Good s predhodne plošče Vol. 2. Obe temeljita na podobni glasbeni temi, a je pri novejši tempo umirjen v kontrastu s hitrejšim prvim delom, ki ga zaključi divje pulziranje klaviatur. Električnih klaviatur na albumu Port Songs ni, tu je zgolj klavir, kar morda predstavlja korak vstran od fusiona s predhodnih dveh plošč.

Tudi poezija na novem albumu odigra pomembno vlogo. Kot pove Rok sam, ga posebej navdihujejo neparni tempi ljudskih pesmi. Za zasnovo skladbe in RŠ hita Village Blabermouth je, denimo, uporabil Menartovo pesnitev Vaške Klepetulje z verzi Cigu cigu cig cig/Tam pri štern vre brbljanje/zloben smeh in hehetanje/zdaj pa zdaj začuden vzklik. Podobno je poema Popolni Človek Cirila Zlobca služila kot estetski motiv skladbi Perfect Man. V skladbi Dark Matter Rok pod vplivom indijske glasbe posnema igranje na tolkalo tabla v glasbeni obliki kaida. Odlična skladba P.S. Taal pa za ritmično osnovo uporabi indijski ritem Pancham Sawari Taal v metrični obliki 4 x 3 x 4 x 4. 

Plošča Port Songs je izšla pri še sveži domači založbi Modigo, za katero stojita plodna karakterna jazzista Igor Matković in Jani Moder, z namenom povezovanja scene. Za Rokom Zalokarjem je torej še eno plodno leto. V njem sta izšla dva EP-ja, eden s Kukushai, drugi z nizozemsko navezo Million Ear, in zdaj, seveda, še nakazano izredno zanimivi, odlični album Port Songs, ki bo ljubiteljem jazza vsekakor lahko v primerno družbo v prihajajočih zimskih mesecih.