Samozaložba, 2020

Tokratno Tolpo bumov posvečamo debitantskemu albumu južnolondonskega filmskega in televizijskega skladatelja Rolyja Witherowa, plošči Ballads and Yarns. Ta predstavlja sodoben poklon tradiciji angleškega folka 20. stoletja v duhu ustvarjalcev, kakršni so bili Peter Bellamy, Richard Thompson, Fairport Convention, Pentangle in drugi preroditelji britanskega ljudskega glasbenega izročila. Witherowov prvenec je zasnovan kot estetsko večplastna in slogovno razgibana ljudska pripoved. Sam naslov albuma pa bi prosto po Iztoku Mlakarju lahko prevedli kar kot »Balade in štroncade«.

Avtor prepleta akordne prijeme ljudskih balad, pustolovske zvene art rocka, prostorskost psihedelije in na trenutke atmosferične učinke drona. Poleg avtorskih besedil in poezije album vključuje tudi ljudske, predvsem pa mornarske pesmi oziroma t. i. sea shanties. To so delavske pesmi, ki so jih mornarji nekoč peli ob delu na krovu velikih trgovskih jadrnic, v zadnjih letih pa se je raba izraza razširila tudi na druge mornarske delavske pesmi. Zven albuma Ballads and Yarns predstavlja uravnoteženo in prefinjeno sintezo večstoletnih ljudskih obrazcev ter sodobnega avtorstva. To se kaže v detajlno izdelanih godalnih aranžmajih, spretno umeščenih tolkalskih vložkih, komplementarnih sintovskih teksturah, dromljanjih in prijetnemu karakterju Witherowovega melanholičnega baritona. Zanimiv paradoks Witherowovega sodobnega folka je dejstvo, da je za razliko od prostejših formatov ali interpretacij tradicionalnih ljudskih pesmi precej skrbno aranžiran, dodelan in premišljen.

Odličen primer tovrstne posodobitve je skladba Row Bullies Row, ki sta jo sicer v najbolj prepoznavni folk verziji v petdesetih pela Ewan MacColl ter A. L. Lloyd. Če klasična izvedba vključuje le dva moška vokala in akustično kitaro, je Witherow melodijo zastavil na novo in pesem priredil za celoten bend in tako ustvaril navdahnjeno sodobno priredbo folkovske klasike. Gre za pesem o mornarju iz Liverpoola, ki prečka morje na poti v San Francisco, kjer namerava ostati. A tam ga ugrabijo oziroma pretentajo v prisilno delo in kaj kmalu pristane spet doma v angleški vasici Merseyside. Nekoliko bolj zvesto tradicionalni obliki se je Witherow lotil klasike Lord Franklin, ki jo sicer poznamo tudi v verziji že omenjenih Pentangle. Witherow se tu zanese zgolj na lasten vokal in minimalistične kitarske akorde, ki mestoma oponašajo zven kitare Billa Orcutta.

Tretji osrednji komad albuma je avtorsko delo Wedding Song, v katerega nas uvede večglasno moško petje mornarske pesmi iz pokrajine Devon, kjer Witherow trenutno tudi domuje. S sproščujočimi tolkali, blagozvočnimi godali, žametno barvo avtorjevega glasu in prazničnimi trobilnimi vložki pesem spomni na zgodnje albume zasedbe Beirut oziroma na vokal Zacha Condona. Čeprav so rdeča nit albuma osebne izpovedi in tožbe malega človeka, ki izhajajo iz ljudskega izročila, pa je Ballads and Yarns zasnovan kot glasba za film z razdelanim dramaturškim lokom. Zaporedje skladb je premišljeno, skozi ploščo prehajamo med različnimi razpoloženji in namišljenimi prostori, z ladijskih palub in vaških cest na poroke in v zapore. Balada Derry Gaol, ki tematizira zapore v severnoirskem mestu Derry, v katere so med irsko državljansko vojno zapirali člane Irske republikanske armade, je denimo primer relativno tradicionalne folkovske tožbe, osredinjene na vokal in otožno bas kitaro. Po drugi strani pa poezija v skladbi Ow Bist Satan?, pod katero sta se podpisala Louis Thompson in Lily Hurdman, zaradi močnega naglasa in karikirane interpretacije izpade kot kak skeč iz Montyja Pythonovega letečega cirkusa. Razgibanost albuma Ballads and Yarns se zrcali tudi v instrumentalnih skladbah, denimo v mehkobni uverturi Forward, v kateri se prelivajo blagozvočni toni godal, kitare in sintovskega dromljanja. Pijansko ljudsko norost, izraženo z metaforo cirkuškega vrtiljaka, pa uteleša skladba Carousel Instrumental, v kateri hrapavi zveni kitare, harmonike in sintov v svojih pijanih melodijah asociirajo na godbo Captaina Beefhearta.

Witherow svoje balade in štroncade zaključi s komadom Paean To Earthly Things, v katerem odmevajo vplivi londonskih folk pankerjev The Pogues. Sporočilo je tu preprosto in pomirjujoče: vsi mi smo le prah. A z zgolj osmimi skladbami se Ballads and Yarns na koncu zdi še prekratek. Album prekipeva od svežih in zanimivih idej, prepleti solistične kitare, spremljevalnega benda ter orkestralnih aranžmajev pa v kombinaciji z mestoma žalostnimi, mestoma zabavnimi pripovedmi zagotavljajo bogato poslušalsko izkušnjo. Ballads and Yarns je resnično svež in prijeten doprinos k sodobnemu tolmačenju britanskega ljudskega glasbenega izročila.