RONIN: Adagio Furioso

RONIN: Adagio Furioso

Recenzija izdelka
2. 2. 2015 - 19.00

Tannen / Santeria, 2014

 

Da bi poznali glasbo zasedbe Ronin, najbrž ni treba biti pretiran poznavalec neodvisne kitarske scene Apeninskega polotoka. Verjetno bi s težavo na prste ene roke našteli njim enakovredne italijanske bande, ki so čez leta ostali zvesti svoji zvočni poetiki in jo hkrati vedno znova nadgrajevali. V tem duhu prinaša lani novembra izdani peti studijski album, Adagio Furioso, značilen zvok, ki smo ga od italijanske zasedbe vajeni, a nas zasedba hkrati čez celotno ploščo preseneča z enostavnimi zasuki v divje in mirnejše zvočne oaze. Končni efekt je kot vedno slušna blagodejnost ali nekakšen občutek spokojnosti. Prevedeno v Roninovsko glasbeno agogiko torej, „Adagio Furioso“.

Če smo prej omenili občasne zasuke, ki jih danes predstavljena plošča Adagio Furioso prinaša, gre delne vzroke za to iskati najprej v kadrovski prenovi zasedbe Ronin. Nad zasedbo kot nekakšen deus ex machina še vedno bdi večni, nezamenljivi ustanovitelj in nedvomni leader, Bruno Dorella. Slednji, ki zasluženo velja za ikono neodvisne scene sosednje Italije, je po uspešno izdani in na odrih predstavljeni plošči Fenice iz leta 2012, skupino nekoliko pomladil. V trenutni postavi mu na zvočnem safariju sledijo Cristian Naldi na kitari, Diego Pasini na basu in Matteo Sideri za bobni. 

Kljub pomlajenosti zasedbe plošča Adagio Furioso le na trenutke izžareva, recimo temu, mladostnejšo neobrzdano energijo. Le-to je Dorella z vsemi drugimi vplivi, ki gredo od etna in filmske glasbe tipa Morricone / Bacalov vse do bolj klasičnih aranžmajev, spojil v dramatično zvočno zgodbo, ki v celoti pooseblja sam naslov plošče. Torej dramatičnost, ali če želite izjemen občutek dinamike, najprej preko aranžmajev v posameznih skladbah, ki se zdaj sproščajo, zdaj krčijo, se naenkrat zatečejo v divji rodeo, spet drugič se spustijo v prosti melodični let. Dramatičnost in dinamični lok tudi v samem zaporedju skladb, ki zvesto sledijo omenjeni agogiki v naslovu plošče. 

Podlaga: CD 010815-A/02 Ravenna

Tako nas že uvodna skladba La Cinese nežno in mirno v adagio pulziranju ponese v epske obsijane puščave, kjer nas frontalno slepi kitarsko melodično petje, iz ozadja pa naša ušesa rahlo boža prijeten godalni veter. Linearnost dinamike se prepusti v klasični Roninovski skladbi Ravenna, kjer na površje privre v vsej svoji jasnosti izredna liričnost Dorellove kitare in enakovredno ritmično ter harmonično sledenje ostale trojice. Stopnjevanje tempa na plošči Adagio Furioso doseže svoj začetni višek s skladbo Gilgamesh, kjer se nam preko orientalskega melosa in na triolah zgrajene teme razpre vsa odprtost benda Ronin, ki kot vedno črpa iz mnogih glasbenih tradicij. Pred preobratom plošče odzveni še južnjaško lena balada Caligula, ki s svojo drzno kitarsko „reverbano“ kodo najavi novo smer plošče.

Podlaga: CD 010815-A/05 Far Out

Že začetni, v melanholijo oviti takt skladbe Far Out nas popelje v neko drugo dimenzijo. Če smo malo poprej še tavali v puščavah, smo sedaj v samem središču zasanjanega prizora iz kakšnega filma Davida Lyncha. Ko skladba odzveni, nas odgovor na vprašanje, ali so to bile le sanje ali ne, sploh ne zanima. Skladba Far Out zveni enostavno izvrstno in ni le mimobežen hit. Je najsvetlejši in najodločnejši odklon na plošči, ki so si ga Ronin s pomočjo suvereno nežne gostujoče pevke, Francesce Nuti, drznili storiti. Pesem Far Out učinkuje kot slušna fatamorgana nekaterih, v preteklosti že nakazanih zvočnih poizkusov skupine. Tu imamo v mislih predvsem posamezne odklone na plošči Fenice, obenem je to tudi privid še neodkritih slušnih krajin, ki, upajmo, še prihajajo. Definitivno je to korak stran od običajnih zvočnih stez in poteza, zaradi katere bomo danes predstavljeno ploščo pogosteje vzeli v posluh. Naj omenimo, da je skladba Far Out, ki jo mimogrede slišite v ozadju, sad večletnega spogledovanja zasedbe Ronin s sedmo umetnostjo. Ta je poleg soundtrackov za dva celovečerca leta 2013 obrodil single ploščo Twin Peaks 7", na kateri Dorella in druščina sebi značilno reinterpretirajo teme Badalamentijevega zvočnega komentarja kultne TV-serije.

Podlaga: CD 010815-A/08 Preacher Man

In tako se plošča Adagio Furioso ob šesti zaporedni istoimenski skladbi zbudi v novo jutro. Začetna spokojnost valovanja se v skoraj 7-minutni baladi, v kateri gre izpostaviti čutni in hkrati igrivi kontrapunkt solo kitare in violine, prevesi v sledečo, nekoliko živahnejšo skladbo Catfish. V zadnji se delna linearnost skladbe z vidika tematično-melodičnega materiala na trenutke ruši in spet sestavlja po zaslugi premišljenih ritmično-perkusivnih partih. Ti so logična uvertura v najbolj rokersko skladbo plošče, Preacher Man. 

Ta boogiesurf iz sredine 70-ih let nas že od začetnega riffa trdno posede na slušna naslonjala in nas po hitri cesti s tipičnimi Roninovskimi vmesnimi postanki pelje tja, kamor smo bili že spočetka namenjeni. Vozi nas naravnost do končnega zapleta in razpleta zgodbe plošče Adagio Furioso, ki nastopi v zadnji skladbi Ex. Čeprav se ta prične v sicer hladnem in sramežljivo počasnem tempu, se njena prava, skrita narava razživi nekje od sredine dalje. Tu smo priča sklepnemu prizoru tokratne zvočne drame, ki se zaključi v divjem hardcore rodeu, skratka „furioso“.

Peta studijska plošča zasedbeno prenovljenih Ronin še vedno zveni prepoznavno, a hkrati kot vedno prinaša nekaj svežine. Če bi iskali delne pomanjkljivosti plošče, bi morali postati precej pikolovski in predvsem žejni napredne sodobnosti, eksperimentiranja itd. Zvok plošče Adagio Furioso je sodoben, a hkrati starošolsko zasidran v svoje estetske premise, kamor njihova godba sodi. Vsekakor vas na tem mestu vabim, da jih zvočno doživite nocoj v klubu Gromka, kjer bo zasedba Ronin zaživela v svoji najboljši maniri, „dal vivo“!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.