Clean Feed, 2020

Pred nami je tokrat tretji album rimskega kvarteta Roots Magic, ki nosi naslov Take Root Among the Stars. Zasedba se v sedmih letih skupnega igranja ni spremenila – v njej muzicirajo Alberto Popolla s klarinetom in basovskim klarinetom, Errico De Fabritiis z altovskim in baritonskim saksofonom, Gianfranco Tedeschi s kontrabasom in Fabrizio Spera z bobni. Pogosto sicer gostujejo z lokalnimi glasbeniki, a stebri zasedbe so jasni, kot je jasen diapazon zasedbe Roots Magic, ki pa vseeno ni tako zlahka doumljiv kot imena njenih članov. 

Ker zasedbe Roots Magic na svojem priljubljenem radiu - če izvzamemo kratko recenzijo koncerta v okviru Jazza Cerkno iz leta 2018 - še nismo kaj dosti omenjali, bomo njen diapazon razčlenili s pomočjo osnovnih informacij o njej. Zasedbo sestavljajo štirje prekaljeni glasbeniki, šolani na italijanskih konservatorijih. Vsak izmed njih je poleg rednih novonastalih zasedb improvizacijske narave član še vsaj dveh do štirih delovnih zasedb. Spoznali so se v okviru nekega projekta, od katerega je odstopil pianist, nato pa se je trojici Popolla-Tedeschi-Spera pridružil De Fabritiis s saksofonom, čemur je sledil drastični preobrat v muziciranju in osnovanje dandanašnje zvočne baze zasedbe na osnovi predelave skladbe The Hard Blues znanega črnskega saksofonista iz druge polovice prejšnjega stoletja Juliusa Hemphilla. Od trenutka, ko so se uskladili interesi članov zasedbe in so si ti nadeli ime po kuharskem priročniku Hoodoo Herb and Root Magic, je četverica, ki je dobro seznanjena s črnsko glasbeno zgodovino in njenim sosledjem, nadaljevala s poustvarjanjem, reinterpretiranjem in rearanžiranjem skladb zgodnjega bluesovskega žanra ter skladb iz dobe kreativne eksplozije v jazzu od konca petdesetih in šestdesetih let naprej. Tako med zvezde kujejo glasbenike, kot so Charlie Patton, Bessie Smith, Ornette Coleman in Sun Ra, katerih skladbe predstavljajo sidro izraznega okvira zasedbe Roots Magic.

Recept zasedbe Roots Magic je skozi leta postal že nekoliko obrtniški. Take Root Among the Stars je njen tretji album, sestavljen po istem principu kot njegova predhodnika - Hoodoo Blues in Last Kind Words. Album sestavlja osem predelav bolj in manj znanih napevov, od bluesa Skipa Jamesa do avanturističnega jazza Johna Carterja in Charlesa Tylerja. Album se na primer ne osredotoča na specifičnega bluesovskega glasbenika ali predelavo konkretnega albuma; zopet je zapisan in posnet skupek novih referenc ter izpeljank, za katerega imamo občutek, da bi ga zasedba Roots Magic lahko ustvarila vsaki dve leti. Neka konstanta je razvidna tudi sicer - album Take Root Among the Stars je za Clean Feed zopet soproduciral založbin ustanovitelj Pedro Costa - in ponovno so združno dokazali, da ohranjajo visok standard svojega izraznega okvira. Četudi jim ta okvir zapira določene poti, utegne Take Root Among the Stars obveljati za še enega izmed njihovih klasičnih izdelkov. Za zdaj smo lahko zadovoljni, da nam je dano slišati to, s čimer so očitno zadovoljni tudi glasbeniki sami – veščino njihovega muziciranja in novo poglavje njihovega zavestnega spiralnega dojemanja glasbenozgodovinskega razvoja, ki raje poustvarja zgodovino, kot pa da bi v stalnem nastajanju novih trendov manevriral skozi proces entropije popularnih godb. 

Take Root Among the Stars je citat črnske pisateljice znanstvene fantastike Octavie Butler, ki ustreza kontekstu zasedbe, čeprav se zdi, da je bil izbran zgolj zaradi svoje pomenske ustreznosti, ne pa zaradi svojega konteksta in poklona Octavii Butler, kot velja recimo za nekatera dela glasbene umetnice Moor Mother ali flavtistke Nicole Mitchell. Album se začne z izjemno priredbo skladbe Frankiphone Blues nekdanjega sodelavca Suna Raja, Phila Cohrana, pri kateri se kvartetu zavoljo vzbujanja občutka Cohranovega Artistic Heritage Ensembla pridružita še vibrafonist Francesco Lo Cascio in Eugenio Colombo s flavto, ki živahnost kongo bobnov v originalu nadomesti s svojo spremljavo in imenitnim solom za flavto. Roots Magic nato za komad Mauricea McIntyreja Humility in the Light of the Creator pustijo ob strani občutek za ritem in groove ter ga nadomestijo z epskimi vzponi in padci spiritualnega jazza, ki nas popelje v dolgo sredino albuma. V njej najprej predelajo bluesovski komad - tokrat Devil Got My Woman Skipa Jamesa -, katerega besedilo aranžirajo za skorajda hropeč klarinet in baritonski saksofon, ki vdihneta novo življenje skoraj devetminutni priredbi te znane žalostinke. 

Novi album zasedbe Roots Magic krasi manj skladb, a so te daljše. Ni tri- do štiriminutnih štiklcev, zato pa so skladbe bolj pestre kot na prejšnjih albumih, bolj celovite, raztegnjene, drznejše, s spretnejšimi in zahtevnejšimi aranžerskimi posegi. V drugi polovici albuma v tem smislu izstopata skladbi Mean Black Cat Blues Charlieja Pattona in pa When There Is No Sun zasedbe Sun Ra and his Arkestra, v katerih se zasedba izvrstno ujame. Album pa v kontrastu s prejšnjim 45-minutnim vrvežem sklene izredno pomirjujoča priredba Karen On Monday dueta Johna Carterja in Bobbyja Bradforda.

Če strnemo misli, lahko povzamemo, da je Take Root Among the Stars svojevrsten presežek v izraznem okviru zasedbe Roots Magic. Njene poustvaritve so znova odraz neoporečnega umetniškega izliva, ki ga dosegajo le redki. Zasedba nevednim ušesom sicer še vedno spretno zakriva dejstvo, da ne igra izrazito avtorske muzike, oziroma da izrazito avtorsko prireja stare napeve. A če bodo ohranjali tak nivo poustvarjanja, predvidljivost zanje nikoli ne bo predstavljala ovire. Pa vendar: če vas niso že tokrat, vas bodo od zdaj naprej lahko vsakič upravičeno zasrbeli prsti, ko boste slišali vesti o zasedbinem novem albumu, češ kaj pa če se jim bo zgodil kak preobrat. Upajmo, da bodo med zvezdami kdaj še bolj avanturistično pognali korenine.