Columbia Records, 2022

Španska glasbenica Rosalía se je na pop sceno prebila z drugim studijskim albumom iz leta 2018, naslovljenim El Mal Querer. Njeno ustvarjanje je na začetku zaznamovalo predvsem mešanje flamenca, r’n’b-ja in popa, ki jih je združevala s kreativno produkcijo. Navdušenost občinstva nad edinstvenostjo albuma je umetnici odprla pot do sodelovanja z glasbeniki različnih ozadij. Izdajala je single z ameriškimi superzvezdami, kot so The Weeknd, Travis Scott in Billie Eilish, latinoameriškimi reggaeton ikonami, kot so J Balvin, Ozuna in Bad Bunny, ter elektronskimi producenti, kot sta James Blake in Arca. V štirih letih od debija je tako razširila nabor glasbenih žanrov in pridobila raznoliko občinstvo, ki je navdušeno in z velikimi pričakovanji čakalo na svež album.

Letošnja plata MOTOMAMI, izdana pri založbi Columbia Records, izmenjaje pluje med srce parajočimi izpovedmi in klubskimi hiti, ki ohlapno temeljijo na reggaetonu. Če smo pri El Mal Querer poslušali jasno strukturirano zgodbo o dramatični toksični ljubezni, zdaj dobimo vpogled v izseke različnih aspektov zvezdničinega življenja, ki tvorijo manj koherenten izdelek. Posledično projekt dobi več prostora za močnejše izražanje sproščenosti in samozavesti, ki ga od Rosalíe še nismo slišali. Na albumu se pojavijo različni žanrski hibridi, kot je Saoko, ki združuje elemente jazza in ritem cumbie, na drugi strani pa obstajajo komadi Bizcochito, CUUUUuuuuuute in Diablo, ki z distorziranimi vokali in melodijami izžarevajo vplive hyperpopa ter spominjajo na nostalgijo z začetka tisočletja in stare reggaeton hite. Na MOTOMAMI se obenem pojavijo tudi druge zvrsti, kot sta bachata v singlu LA FAMA in seveda za ustvarjalko značilni flamenco v komadu Bulerías.

V produkcijsko bolj zadržanih trenutkih Rosalía dobi prostor za večjo osebno izpoved, v kateri primarno raziskuje odnos do minljivosti svoje novonastale slave in svoje intimne odnose. Tako v skladbi G3 N15 z neverjetnim patosom in rahločutnostjo opisuje fizično oddaljenost od svoje družine zaradi odločitve, da med pandemijo nadaljuje s snemanjem albuma na drugem kontinentu. Ali v baladi Hentai, ki ustvarja dvojnost med prelepo melodijo in opisovanjem spolnega poželenja do partnerja. Njena vokalna sposobnost, ki izhaja iz študija flamenca, pa nas uspešno prepriča o čustvenih sentimentih, ki jih prenaša na poslušalca.

Ob pregledu glasbenih vplivov in pogosto pojavljajočega se južnoameriškega španskega slenga na novi plošči je jasno, da Rosalía apelira na latino poslušalstvo. S tako razširjenim in raznovrstnim občinstvom je album dosegel ogromno število streamov in hkrati požel veliko glasbenokritiške hvale, kar je nenavadno za album, ki temelji na reggaetonu. Obenem s preigravanjem starih besedil reggeatona v komadih Bizchocito in Saoko ter poklonom Justo Betancourtu v Delirio de Grandeza ustvarjalka jasno prikaže, od kod izhajajo njeni glasbeni vplivi. Vseeno na trenutke dobimo občutek, da bi se lahko španska glasbenica bolj družbenokritično opredelila do povzemanja glasbe iz teh regij, in ostanemo z vprašanjem, zakaj nihče od njenih soustvarjalcev na polju reggaetona še nikoli ni tako uspešno manevriral med mainstream žanrom in kritiško prepoznavnostjo angloameriškega sveta.

Medtem ko je latinoameriški vpliv jasno samoreflektiran, je na izdelku veliko večje presenečenje uporaba japonskih besed ter estetike v videospotih in promocijskem materialu. Kako se hentai, sakura in chicken teriyaki povezujejo z esenco Rosalíe, ni zares podrobno razloženo. Pojavljanje tovrstne estetike v popu ni presenetljivo, saj smo letos enako odločitev lahko zasledili v novem singlu Grimes z naslovom Shinigami Eyes ali pred leti pri Gwen Stefani v Harajuku Girls. V videospotu za Candy glasbenica očitno tudi poustvarja vizualije iz filma Lost in Translation. Vse to se nenamerno pokaže kot odnos ustvarjalke do prostora, kjer velikih delov kulture ne razume, vendar vseeno posega po določenih izrazih. Najboljši primer slednjega je komad Chicken Teriyaki, katerega refren izžareva bahanje »od mene ne boš dobil nič več od chicken teriyakija«, kar zopet prikaže nepričakovan kontrast med čustveno prepričljivimi trenutki albuma in TikTok promocijskimi plesi ob referencah na piščančje jedi, s čimer se še dodatno povečuje kaotični občutek izdelka.

MOTOMAMI tako ponuja kratke vpoglede v različne atmosfere obstoja pop ikone, ki ob pomanjkanju jasne zgodbe ali rdeče niti predstavlja raztreščeno poslušalsko izkušnjo, ki od poslušalca zahteva, da v enem trenutku potoči solzo, v drugem pa že pozabi na čustveno breme in uživa v razgibanih ritmih. Kljub dvojnosti Rosalía še vedno uspešno združuje nepričakovane žanre in ponuja svež glas v svetu sodobnega popa. Če ste izjemno čustveno stabilni, pa bo pri vas poslušanje albuma zunaj njegovega zamišljenega vrstnega reda verjetno obrodilo veliko več sadov.