Anthony Joseph je v prvi vrsti pesnik, pisatelj in predavatelj, šele potem glasbenik, ki pa zadnja leta pridno niza albume v navezi z bendom Spasm Band. Pred kratkim so pribrenkali do tretjega albuma, ki nosi naslov Rubber Orchestras in je izjemno natančna in povsem sodobna mešanica retro slogov globokega soula, skoraj svobodnega jazza, afrobeata, soce in rocka.

Joseph se je rodil v Trinidadu, a že več kot dvajset let živi v Veliki Britaniji. Kot pesnik in pisatelj je pobral kar nekaj nagrad in prejel kar nekaj štipendij. The Spasm Band je znovačil leta 2005 v Londonu, skupina pa je nastala kot stranski projekt ob procesu nastajanja ene izmed njegovih knjig. In Anthony je do danes ohranil prakso, da približno v istem času kot ploščo izda tudi knjigo, včasih kar z istim naslovom, le da so se sedaj vloge zamenjale. S prvim ploščkom je skupina spremljala oziroma je kar nastala zaradi izida knjige The African origins of UFOs, z zadnjim projektom pa se je kolektiv kar krepko razširil, album pa je veliko bolj izpostavljen od tokratne knjižne izdaje. Na vse resnejši pristop k snemanju glasbe Josepha pa kaže tudi dejstvo, da je za producenta angažiral Malcolma Catta, izvrstnega britanskega bobnarja in vodjo skupine Heliocentrics, ki ima za seboj sodelovanja z imeni, kot so Quantic, The Keystones in mojster ethio jazza Mulatu Astatke. Poleg peščice gostov pa pri plošči Rubber Orchestras sodeluje kot aranžer enega posnetka nihče drug kot Jerry Dammers, ustanovni član ska legend Specialsov.

Izhodišče plošče Rubber Orchestras je nedvomno Josephova poezija, ki jo mojster spoken worda plete v že tako gost pulover pestrih tolkal in silnih pihalskih linij. A vse le ni postavljeno na prvo žogo in vokal ni tudi eksplicitno izpostavljeno bistvo godbe londonskih mačkov.

Spremljajoči glasbeniki namreč delujejo izjemno čvrsto, aranžmajske rešitve so ne le domiselne, ampak delujejo tudi zanesenjaško. Razlog je verjetno ta, da skupina Spasm Band plošče snema ekspresno. Prejšnji album, Bird Head Son, so tako posneli le v dveh dneh. Dvajset komadov v dveh dneh, brez nasnemavanja. Zasluge za surov, gost in masten zvok gredo seveda tudi producentu, Malcolmu Cattu, ki se je še enkrat izkazal kot izjemni organizator igre večjih sodobnih bendov, ki, grobo rečeno, igrajo ping pong med jazzom in afrokaribskimi slogi. Na trenutke inštrumentacija, predvsem mogočna pihala, potegne v smer raznih mlajših bendov afrobeata, kot so Budos Band, Ikebe Shakedown ... Kar ni nič nenavadnega, saj je sodobna scena afrobeata zadnja leta izjemno živahna in med protagonisti pogosto slišimo medsebojno “sposojanje”, pa tudi razna sodelovanja. Vse skupaj pa klesa nove estetske obrazce in norme, ki so po zastrašujoče obvladaški in obsežni zapuščini Fele Kutija predolgo ostajali isti oziroma preveč je bilo čistega posnemanja, premalo iznajdljivega prevzemanja.

Album Rubber Orchestras je prejel izjemno naklonjene kritike, povsem upravičeno, kar je jasno na prvi posluh. S kombinacijo Josephove tekoče spoken word poezije in bogate, aranžmajsko totalno razdelane inštrumentacije ter brezkompromisne, nepeglarske produkcije bi le stežka falili. Plošča je hkrati impulzivno zveneče in elegantno nametavanje slogov, pri katerem lahko pozdravimo, da niti v enem trenutku ne zavije v preveč znucane, kvazi aktivistične cukrarije, a tudi eksperimentu pusti prostor le s koščki improvizacije in težko roko na gumbih raznih efektov. Vsem žanrskim referencam navkljub pa poslušalca vseeno največkrat povleče k afrobeatu, morda tudi zaradi epskih dolžin posnetkov, ves material vključno z bonus posnetkom pa se celo ne uspe stisniti v minutažo, ki jo dopušča cede. Afro-spokenword-jazz celovečerec.