RUBBLEBUCKET: SUN MACHINE

RUBBLEBUCKET: SUN MACHINE

Recenzija izdelka
11. 2. 2019 - 19.00

Sun Machine, kot sta Rubblebucket naslovila svojo drugo ploščo, je v prvi vrsti metafora za verovanje v božansko posredovanje. Neke vrste deus ex machina, ki se zgodi v resničnem življenju. Sun Machine je tudi naslov pesmi Davida Bowieja, kar pa ne vsebuje eksplicitne povezave z nocojšnjim albumom. Sun Machine se idejno navezuje zgolj na skupni jezik ustvarjalcev, ki stojita za skupino.

 

Poglejmo sprva kontekst skupine. Rubblebucket je ime, ki sta ga za naziv svojega skupnega projekta izbrala trobentač in pevec Alex Toth ter saksofonistka in pevka Kalmia Traver, do nedavnega par tudi v zasebnem življenju. Njuna odločitev za prekinitev partnerskega odnosa obenem predstavlja tolmun, iz katerega sta črpala navdih za stvaritev plošče, ki jo obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. To je že ob prvem poslušanju več kot očitno. Vzemimo za primer denimo pesem Lemonade, ki je očitno samorefleksivna in se ukvarja z bolečino ob slovesu, vsekakor tudi sicer pogostim motivom pesemskih besedil. Nič novega, bi lahko rekli, poudarimo pa lahko tudi v oči bijoče nasprotje v katerega tu besedilo vstopi v odnosu z glasbenim aranžmajem, ki vse skupaj zapakira v takorekoč plesno pesem.

 

Prav tako pa se tukaj lahko vrnemo nazaj na prvotno idejo, ter naslov albuma. Sun Machine predstavlja znotraj skupnega jezika ustvarjalcev nekakšno rešitev problemov, ki pa si jo je v tem trenutku težko zamisliti. Kot pove Alex v intervjuju se besedna zveza nanaša na nekakšno univerzalno rešitev. Pravi da sta v njunih pogovorih pogosto prišla do točke, kjer bi lahko naredila veliko dobrega, če bi si le lahko zamislila sončni stroj. V tem kontekstu lahko album razumem kot nekakšen poklon njuni 11 let dolgi zvezi morda pa metaforično tudi kot zaključek, kot rešitev ki sta jo iskala. Pomemben kontekst torej ponuja ravno raba glasbe kot primarnega medija za izražanje neizgovorljivih čustvenih stanj.

 

Rubblebucket trenutno delujeta iz Brooklyna, prihajata pa iz Vermonta v Kanadi. V žanrskem smislu bi njun glasbeni izraz lahko umestili nekam med art pop in indie rock, vseeno pa je vredno izpostaviti tudi še neko določeno posebnost. Nekaj, kar bo morda bolje predstavilo širši kontekst njunega ustvarjanja. Navzven bi to lahko opisali kot poskus živeti ameriške sanje. Preselila sta se iz Vermonta v New York, ustanovila bend, izvajala koncertne turneje po ZDA. Vse to v času, ko smo priča vse več derivatom različnih velikih glasbenih scen, kar je očitno tudi denimo po določenem naivnem duhu aktualnega indieja. Tega določa nekakšna hip mešanica vplivov, ki so svojčas narekovali to, kaj je „kul“ in kaj ni, kasneje pa so šli iz mode.

 

In zanimivo je lahko udejanjanje določene glasbene ideje v takem kontekstu, ideje, ki domnevno ne izhaja iz nobene večje glasbene scene. Ustvarjalca v zasedbi Rubblebucket sta oba šolana glasbenika, kar se hitro pokaže že v kvaliteti njunih glasbenih aranžmajev in njune produkcije v splošnem. Vendar pa Rubblebucket v svoje kompozicije vključita še prav hudomušno, subtilno raziskovanje. Takšno, kot bi ga morda našli na poznejših albumih Beatlov. Raziskovanje predvsem v smislu preobražanja zvokov in obdelovanja pesmi v postprodukciji, ki pa še vedno ohranja tudi bolj konvencionalna orodja glasbene gradnje v smislu harmonije, uglasitev instrumentov, nabora instrumentacije in tako naprej. A zgolj to zasedbe Rubblebucket še ne loči od večine ostalih indie bendov, ki delujejo iz New Yorka, pa tudi ostalih z vseh koncev sveta.

 

Pomembno je izpostaviti njuno vztrajanje v ustvarjanju glasbe kljub vsem metaforičnim limonam, ki jima jih je namenilo življenje. Kalmia se je spopadla z rakom jajčnikov, Alex z alkoholizmom. Če izhajamo iz tega bi njuno sporočilo lahko razumemeli izven konteksta ustvarjanja zavoljo glasbe same. Prej obratno torej, v njunem primeru lahko glasbo razumemo predvsem kot medij izraza brez prave potrebe po utemeljevanju na globljih idejah. Morda lahko to opišemo kot nekakšno pansocialno udejanjanje čustvene vsebine. Za razumevanje in poistovetenje z besedili posameznik v tem smislu ne potrebuje nikakršnih recimo temu božanskih izkušenj. Vedeti mora zgolj, kakšen je občutek, ko se razideš z osebo, s katero si si toliko časa delil ideje in sanje oziroma kar svoje življenje. In potem si želimo, da bi občutek minil, želimo le plesati in iskati uteho, morda kar v glasbi. Plošča Sun Machine daje vtis, da gre predvsem za ekspresivno samozdravljenje. In celoten proces tu vključuje obe plati odnosa, ustvarjalca namreč kljub prekinitvi partnerske nadaljujeta s kreativnim sodelovanjem. Ne gre torej za kako klišejsko obmetavanje s krivdo, temveč za spoprijemanje s težkimi življenjskimi situacijami, obenem pa njuna zgodba ponudi metaforično čustveno oporo vsem izgubljenim milenijcem.

 

Plošča Sun Machine ponudi intimen in čustveno nabit vpogled v medosebno dinamiko partnerskega odnosa. Čeprav bi temo morda kdo označil kot kliše, gre po naši oceni za veliko vreden izraz avtentične intime doživljanja obeh ustvarjalcev. Ob odsotnosti kakega občepolitičnega motiva ali komponente širše zgodovinske naracije je ta glasba predvsem naivna in surova. Ne sicer v smislu žagajočih kitar ali površne produkcije, temveč v smislu idej kot medija izraza notranjega sveta doživljanja. In tudi če bi zavzeli pozicijo, da ljubezenske težave sploh niso prave težave, moramo poskusiti razumeti izraz ustvarjalca v njegovem lastnem bivanjskem kontekstu, v katerem so prav takšne situacije lahko najbolj resnične in poetično navdihujoče.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness