World Galaxy Records, 2019

Ryan Porter je losangeleški jazz pozavnist in skladatelj, ki se je že od svojega desetega leta kalil z igranjem pri različnih učiteljih, resneje pa je za pozavno poprijel v srednji šoli, ko ga je pod okrilje svojih glasbenih delavnic in jam sessionov povabil pomembni jazzovski bobnar Billy Higgins, sodelavec velikih imen ameriškega jazza, kot so Thelonius Monk, Ornette Coleman, Herbie Hancock, in verjemite, še bi lahko naštevali. Že v srednji šoli je spoznal Kamasija Washingtona in skupaj sta igrala v šolskem orkestru, Porter pa je po končani srednji šoli pridobil štipendijo za šolanje na newyorški šoli Manhattan School of Music in se po končanem študiju pozavne vrnil v rodno Kalifornijo.

Tovrsten renome je zanetil Porterjevo udejstvovanje v mnogih projektih, ki zaznamujejo popularno glasbeno kulturo. Igral je ob Snoop Doggu, Rihanni, Kanyeju Westu in Nicku Cavu, celo v bendu resničnostnega šova American Idol. Še veliko pomembnejše pa je ponovno združenje s saksofonistom Kamasijem Washingtonom, s katerim sta ob še nekaterih jazzovskih glasbenikih iz Kalifornije ustanovila neformalni kolektiv West Coast Get Down, ki je v veliki meri odgovoren za prah, ki se trenutno dviguje okoli losangeleške jazz scene. A prebojni moment ni prišel ne z njihovim aktivnim delom v svetu jazza in ne s poklicnim igranjem v svetu popa, prišel je z verjetno najbolj čislano hip hop plato tega desetletja To Pimp A Butterfly prav tako kalifornijskega rimoklepača Kendricka Lamarja. Na njem je West Coast Get Down kot motor produkcije podlag na albumu potegnil za nekatere a priori očitno povezovalno črto med hip hopom in jazzom. Dostavili so koncept, ki je Lamarja dokončno postavil na svetovni raperski tron. Ob Washingtonovem albumu The Epic je torej leta 2015 kolektiv, ki se ga je prijela krilatica jazzovski Wu-Tang, počasi postal ena osrednjih točk soja žarometov svetovnega jazza.

In vselej intermodalni oziroma znotraj scene vseprisotni krog glasbenikov je v tem soju pridobil samozavest, ki jo kaže v zadnjih letih, ko pridno izdaja plošče in veliko aktivneje zavzema pozicije liderjev ameriškega jazza. Force For Good, ki jo obravnavamo danes, je Porterjev tretji izdelek v treh letih in še bolj očitno kaže zavedanje vloge, ki je bila Porterju, Washingtonu, basistu Stephenu Brunerju oz. Thundercatu, Tonyju Austinu za bobni in Brandonu Colemanu za klaviaturami ter vrsti drugih sodelujočih na plati dodeljena ob nekoliko nepričakovanem preboju. Album ime nosi po pobudi, ki jo je v šestdesetih letih oblikovala absolutna avtoriteta po imenu John Coltrane, in plata deklarativno nadaljuje idejo o glasbenikih, ki naj se borijo za dobro na tem svetu in se magnitude svojega dela zavedajo ter tako čutijo odgovornost, ki jo prinese javno zastopanje stališč.

Poleg pobude, ki ji je posvečena sama plata, pa tudi sam zvok po eni strani sledi izročilu največjih glasbenikov, ki jih je jazz kadarkoli ponudil. Koherentno plutje po vesolju akordov, postbopovska, soulovska, pa tudi bolj svobodna ritmika, spiritualnost, na Force For Good najdemo veliko. Zdi se, kot bi se Porter na plati želel poigrati z vsem, kar ga je navdušilo v procesu razvoja v jazzovskega glasbenika: tako v glasbi slišimo tudi odmeve električnega jazza sedemdesetih in fusiona, vplivi se prekrivajo, spajajo, sodelujoči glasbeniki pa si prostor na plati ponujajo in ne odvzemajo.. V tej uravnoteženosti ne manjka niti enostavnejših, manj zahtevnih skladb, kot je npr. gostovanje Nie Andrews. Gotovo pa je najbolj očitno Washingtonovo nanašanje na Johna Coltrana, včasih iz svojega saksofona vleče praktično enake linije kot ta jazzovski svetnik. Po drugi strani pa se zdita uravnoteženost in vsestranskost, predvsem ob sladkobnih momentih plate, faktor zadržanosti, in roko na srce plata deluje celo malce preračunljivo ter zato ne daljnosežno, zdi se, kot bi Porter in ekipa nekoliko skrivali kapacitete, ki jih kot vrhunski jazzovski glasbeniki gotovo imajo. Albumu zmanjka avantgarde, ki je tako močno zaznamovala zvok jazza, ki je svet pretresal od šestdesetih dalje.         

Force For Good je izjemno lepo zveneč, igriv album, ki je močno zaznamovan z elementi jazzovske tradicije, spomini na zvok velikanov jazza, predvsem šestdesetih in sedemdesetih, celo z dobesednimi referencami na glasbenike, od katerih so člani West Coast Get Downa črpali snov za temeljenje svojih glasbenih svetov. A vendarle njihovemu izrazu ne pritiče skovanka jazz revival, ki jo tako radi pripišemo tradicionalno zvenečim projektom. Plošča je nadaljevanje politike, ki jo ubira ta skupinica kalifornijske jazzovske smetane, ki torej ob tvorbi nekaterih uspehov ameriške popularne glasbe ostaja globoko vkoreninjena v svet, ki ga ljubijo, ki jih definira in vpliva na njihov glasbeni output v drugačnih, bolj popularnih sferah, obenem pa se dobro zaveda sledilstva, ki si ga je pridobila in ga s tovrstno plato preusmerja v tradicijo. S tem pošilja sporočilo - jazz, verjetno najbolj ameriški žanr, sidra v vlogo glasbe, od katere lahko ob tako neposrednem stiku z mainstreamom pričakujemo vse več prebijanja v popularne glasbene odvode. Glede na aktualne smernice torej povsem na mestu, vrhunsko, a jazzovski sladokusci morda ob tem albumu ostanejo prikrajšani za katarzično premikanje mej, ki je ta album pravzaprav navdahnilo. Morda pa Porter s Force For Good cilja ravno na to - na jazzovsko lekcijo, za katero pa se zdi, da bolj utrjuje kot napreduje.