samozaložba, 2025

Včasih se v poslušalcu ali poslušalki zna odviti dialog o tem, ali glasbeniki nemara ne posegajo kar malo preveč refleksno po angleščini kot jeziku svojih besedil. Take misli so ponavadi že v glavi hitro utišane: delno zaradi nelagodne skrbi, da taki razmisleki vodijo le v bedast jezikovni konservativizem, delno pa zaradi teže protiargumentov, to se pravi: zaradi številnih primerov uspešnih in inovativnih slovenskih tekstov, ki kmalu pridejo na misel. Ludistično kolažiranje traperjev, satirično špikanje Svojati, navezava na ljudske pesmi pri Ingverju in Gverilkah, samoironično repanje Ezy-G-ja, bolj enigmatična metaforika Oygna, balans s svojimi absurdističnimi okruški vsakdanjika … Pravzaprav ni slabo.

So pa zgoraj našteti primeri vendarle večinoma zaznamovani z ironijo, sarkazmom ali ostro kritičnostjo, medtem ko je prepevanje manj ironičnih misli in čustev v slovenščini še toliko bolj tvegano in spolzko dejanje. To, kar v angleščini še kar nekako gre in je prav na račun tujega jezika včasih celo napol ali docela preslišano, nas v slovenskem jeziku precej bolj neposredno udari v obraz; hitreje opazimo zlizane in nepristne besede, fraze ali primerjave in krindž ni nikoli daleč. Vseeno se tudi to da, največkrat tako, da je v besedila vendarle vpletena minimalna humorna relativizacija; dovolj opazna, da se v njej nekoliko raztopi preizrazit patos ali sentiment, a hkrati ne premočna, da bi iz vsega skupaj naredila le še eno farso.

Eden tistih, ki se je v zadnjih tednih predstavil s slovenskimi teksti, je tudi Sacco Di Tempo – glasbeni projekt Petra Cimpriča, v prejšnjem glasbenem življenju basista zasedbe Carnaval. Že kar takoj in brez hudega suspenza povejmo, da se je tvegan skok v motno kalužo slovenskega jezika zaključil uspešno, saj se Sacco Di Tempo na novem albumu z zrcalnim naslovom Tempo Di Sacco od začetka do konca uspe obdržati nad gladino.

Nezanemarljivo vlogo pri tem ima pravilno zaporedje albumskih komadov. Album Tempo Di Sacco se namreč tudi glasbeno giblje na delikatni meji med alternativo in valovjem mainstreama. Seveda si ne želimo, da bi s te meje zdrsnil na napačno stran: ravno zato se zdi ključno, da album otvori prav Kraljica drame, pred kratkim tudi RŠ hit. Tekst je sicer daleč od kakšnega ostrega sarkazma, a njegov čezmerni samopomilujoči patos in hecni neposredni prevod angleškega izraza drama queen zagotovita ravno pravšnjo mero blagega humornega nadiha, da nam besedilo pomežikne in svoje izpovedovanje postavi v rahel oklepaj. Vrstice, kot so »jaz sem kraljica drame / vse se podira name« in pa nekoliko pozneje »zakaj, zakaj zmeri jz« omogočajo dvojno branje oziroma poslušanje: na eni strani poistovetenje s tovrstnim bediranjem, ki mu tudi sami kdaj podležemo, hkrati pa tudi ironično, a naklonjeno distanco do bedirajočega subjekta. Tak obrat nenazadnje naredi že komad sam s finalnim vzpodbudnim nagovorom: »nauč se vzet, kar ti je dano / ne sme ti bit bed, če je spontano.«

Ko torej Kraljica drame vzpostavi pravo vzdušje albuma, lahko v njej zadihajo tudi komadi, ki bi jih morda zunaj tega konteksta prehitro odpisali kot preveč »valovske«. Sacco Di Tempo se pri tem v svojih tekstih dokaj striktno in premišljeno vzdrži preveč poetične leksike; njegov jezik zaznamuje prostodušna pogovornost, skorajda imitacija sproščenega pogovora na kavi, a iz tekstov vendarle vznikajo nove konotacije in širijo pomenski prostor. V nekaterih komadih se Sacco ugnezdi v tem ali onem prepoznavnem pomenskem polju in besedilo ustvari predvsem s preigravanjem splošno znanih referenc: komad Išči, išči, išči svoj navdih denimo išče v ukazih, ki jih namenjamo našim štirinožnim podanikom, Človek ne jezi se pa v vsem znani materi vseh namiznih iger. Z načrtnim zadrževanjem »na tleh« tako v smislu motivov kot uporabljenega besedja Sacco doseže, da tudi tiste bolj metaforične formulacije zazvenijo s svežino, ki jo prinaša nežna, že rahlo nonsensična duhovitost. Spet drugič se v nonšalantnem popisovanju konkretne situacije, ki niti ne želi vzplavati v kakšno metaforično nadgradnjo, zablisne nekakšna brecljevska kvaliteta, denimo v zadnjem komadu Doma:

»Gledam oblake / in bele od letal sledi / sedim na vrtu / malo se mi blešči / Gledam ženo / zelenjavo sadi / in otrok se igra / na zelenici.«

Nasploh se med poslušanjem v glavi utrne še marsikatera vzporednica s slovenskimi alter kantavtorskimi ustvarjalci – po besedilni naravnanosti je Saccu Di Tempu na primer soroden tudi velenjski bard Stojan Knežević, medtem ko barva Saccovega baritona mestoma spomni na podoben vokal sežanskega Tovariša Strmoglavljenega. V glasbenem smislu se po drugi strani ponuja vzporednica z zasedbo Haiku Garden, ki prav danes na odru tudi sama premierno predstavlja svoj prvi v slovenščini spisan album. Ta podobnost ni nič nenavadnega, saj se svetova Sacca Di Tempa in Haikujev prepletata že dolgo; lahko bi govorili kar o nekakšni širši kulturni formaciji z vsaj delno sovpadajočimi ustvarjalnimi cilji. Iz kolofona na Saccovem Bandcamp profilu je jasno, da je pri ustvarjanju albuma tudi konkretno sodelovala vsaj polovica haikujevcev. Vzporednice čutimo v splošni zračnosti in odmevnosti albumskih zvokov, v občasnih blagozvočnih dvoglasjih in v samem zvenskem naboru kitar. Te so včasih na prijeten hrustljav način distorzične, včasih nekoliko tuleče, pogosto pa je pesem spletena tudi iz različnih, bolj ali manj akustičnih prstnih ubiranj strun. 

Opisana zvočna plat albuma je precej konsistentna, a jo občasno vzvalovijo manjša presenečenja: orgelski zvoki v komadu Išči, išči, išči; kitarski solo v istem komadu, ki nekoliko spominja na pasji cvilež; hecno-žaloben zven inštrumentalne melodije v zaključni pesmi Doma. Ni pa na albumu nobene hude ostrine; nekoliko bolj preteč je le poltonski začetek komada Potapljač, a se tudi ta ne razvije v nič karnavalskega. Tempi Sacco Di Tempovih komadov so prav tako pretežno umirjeni in ustrezajo čustveno-miselni preokupaciji besedil: to bi lahko opisali predvsem kot poglobljenost v osebno psiho, skrbno bdenje nad svojimi bolj otožnimi vzgibi, da ne prerasejo v problem, sprijaznjevanje s svojo majhnostjo in nekonsekventnostjo, a hkrati tudi zavedanje, da je življenje dobro in da se z vztrajanjem vendarle pride do takih ali drugačnih, čeprav morda minornih dosežkov. Otvoritveno Kraljico drame tako ob koncu albuma nadomesti zavedanje, da »mi nič ne fali«, nakar vokal celo prebije četrto steno in se, za odtenek didaktično, zazre še v poslušalca in poslušalko: »Kaj bi pa ti? / Nič ti ne fali / kaj pa ti?«

Takih preveč zašpičenih poant sicer na albumu ni veliko; pa tudi za besedila v celoti se zdi, da imajo na albumu bolj status »liričnih utrinkov« kot pa nečesa, kar bi ves čas sililo v ospredje. V komadih Frnikule in Male skale besedil sploh ni, v nekaterih drugih komadih pa se vokal pojavi šele po razmeroma dolgih inštrumentalnih pasusih. Včasih iz komadov tudi izgine že dolgo pred koncem pesmi, čeprav bi po pričakovanjih mainstream pesmopisja morala slediti še kakšna kitica. Tudi v tem pogledu se album oddaljuje od ustaljenih pričakovanj komercialnih radijskih postaj in spretno krmari med dvema svetovoma.

Končni rezultat je seansa atmosferične, grenko-sladke, skeleče-humorne introspekcije, ki jo je najbolje jemati v celoti, idealno ob kontemplativnem zrenju v fiksno točko. Sacco Di Tempov Tempo Di Sacco si zasluži naš čas.