Ponderosa, 2016

Sainkho Namtchylak je ob zasedbi Huun-Huur-Tu nemara najbolj znana predstavnica samosvojega grlenega petja, kakršno se je razvilo v avtonomni ruski pokrajini Tuvi na meji z Mongolijo. Danes na Dunaju živeča vokalna akrobatka se je, za razliko od omenjene zasedbe, kaj kmalu ločila od tradicionalnih načinov podajanja tuvanskega grlenega petja in svoje osupljive glasovne veščine pogosto križala z mojstri jazzovske improvizacije in eksperimentalne glasbe. Improvizacija in eksperiment krasita tudi njen letošnji album Like A Bird Or Spirit, Not A Face, tako kot mnoge druge pa je tudi njega posnela v sodelovanju z glasbeniki iz drugega in drugačnega glasbenega in kulturnega okolja, a tokrat ne gre za jazzerje ali podobne improvizatorje, pač pa člana čislane tuareške združbe Tinariwen.

Kitarist in basist Eyadou Ag Leche in tolkalec Said Ag Ayad nista edina vez z omenjenimi predstavniki tako imenovanega puščavskega bluesa: album je produciral in nekaterim komadom prispeval zvočne zanke in učinke Ian Brennan, ki je tudi zaslužen, da so se trije glasbeniki sploh srečali. Namtchylakova je namreč Brennanu povedala, da bi rada na novem albumu sodelovala z glasbeniki iz Severne Afrike, ni pa vedela, da je Brennan producent benda Tinariwen in je med drugim produciral album Tassili, s katerim so Tinariwen osvojili grammyja.

Če je verjeti zapisom, ki jih je ob objavi albuma pripravila založba, so glasbeniki v pičlih dveh dneh skladali in posneli dovolj gradiva za kar dvojni album. In ni razloga, da tem zapiskom ne bi verjeli, saj album preveva duh vzajemnega razumevanja, užitkarjenja v delanju godbe, spontanosti in premišljene nepredvidljivosti. Obenem na albumu ni enega samega slabega momenta, zdrsa v koncentraciji ali kakovosti slišanega. Že od uvodnega komada dalje je jasno, da so tako generacijsko kot žanrsko oddaljeni glasbeniki zapopadli drug drugega.

Uvodni komad Nomadic Mood, ki nas vpelje v tole omamno nekonvencionalno zvočno popotovanje, nas resda najprej spomni na ustvarjanje Tinariwen. A ko se pod počasi se valeče kitarske linije in repetitivno ploskanje ter momljajoč vokal Eyadouja Aga Lecheja počasi vrine vokal Namtchylakove, nas s svojimi kriki in zaklinjajočimi obrazci iz začetne umirjenosti skladbe hipoma povleče v ekstatične višave. Hkrati nam da vedeti, da bomo priča nečemu novemu, kar presega posamične doneske vpletenih muzičistov. Že naslednja skladba je po zgradbi popolnoma drugačna od prej slišane. V zvočni sliki zdaj dominirajo šumi, pokljanja in eterične zvočne zanke, ki jih v osupljivo zvočno pokrajino do konca zlima vokal tuvanske pevke, ki se razprostira od povsem navadnega petja prek oponašanja otroške govorice v nepovezanih zlogih in izbruhih smeha do visokih, srh zbujajočih tonov.

Nadaljevanje albuma je podobno pisano, saj se izmenjujejo pesmi z zelo različnimi strukturami in aranžmaji, od malce drugačnega, asketsko odigranega puščavskega bluesa do manj ali bolj radikalnih zvočnih eksperimentov. V slednjih si pevka da duška in se s svojim glasom premišljeno sprehodi po široki paleti tehnik, ki jih je razvila. Enkrat je odkrito krhka in nostalgična, ko v komadu Melody in My Heart denimo prepeva o melodiji, ki jo je v otroštvu slišala po radiu. Tu spet slišimo otrokom podobno nizanje zlogov, ki se nas kljub temu, da seveda nič ne pomenijo, globoko dotaknejo in nas prestavijo v čas drugačnega dojemanja in čustvovanja.

Drugič spet gre pevka v popolnoma nasprotno smer in nam postreže z živčnim vrtincem zvočnega mnogoglasja, ki ga na večinoma le nakazano ponavljajočo se podlago ustvarja s svojimi rezkimi vokali, vzdihi, stokanjem in kriki. Podobno kot v nostalgičnih pesmih, nas tudi v bolj eksperimentalnih znova presune s čistostjo svojega izraza, z izbiro za duh posamezne skladbe ravno pravšnjih vokalnih tehnik ter še bolj z nadvse prepričljivim nizanjem oziroma izmenjavo teh tehnik. S takim premišljenim nizanjem ustvari izjemno sugestivnost in dramsko napetost znotraj komadov, ki bi v rokah manj izkušenih pevcev najbrž delovali le kot vaje v slogu.

To napetost – tako znotraj komadov kot v njihovem nizanju, pa naj si bodo po zgradbi in občutenju še tako različni – glasbeniki ohranjajo na celotnem albumu. Ta se zato posluša kot imenitno tekoč izdelek, ki pleni našo pozornost s sila različnimi prijemi in občutji, od zamaknjene vrnitve v preteklost in poskusa njenega zvočnega obujanja, prek zasanjanih in zračnih pesmi, ki zbujajo občutka lepote in neomadeževanosti, vse tja do ostrih, s punkovskim robom odigranih komadov, ki nas vržejo ven iz udobja konvencije. Odličen album, sploh če pomislimo, da se sodelujoči glasbeniki prej niso poznali in da je nastal v tako kratkem času … a očitno so se, pa nomadstvo gor ali dol, v dihu in duhu poznali že od nekdaj …