SALEM, 2020

Deset let je minilo od prve daljše izdaje ameriške kontroverzne zasedbe Salem, plošče King Night. Salem je ena tistih klasičnih zasedb les enfants terribles, ki so znane po razdvajanju svojega poslušalstva – to jih ali vzljubi ali pa zasovraži. Je ena tistih glasbenih zasedb, ki jih ne odlikuje zgolj zvočna podoba. Ko govorimo o Salem, moramo nujno da spregovoriti tudi o krizi generacije ameriške mladine v zgodnji dobi interneta, ki je v času prestopa v novo tisočletje odraščala v duhu, da je vse mogoče, pristala pa na trdih in hladnih tleh posledic vojne v Iraku in sledeče ekonomske krize leta 2008. Ta mladina so Salem – John iz Michigana, ki se je kot najstnik zaradi odvisnosti od heroina in kokaina zatekel k prostituciji, čustveno zaprt Jack iz Chicaga, ki spolno občuje samo s sebi podrejenimi, in rešiteljica Heather iz Michigana, ki želi samo pomagati. Oni so mladina, ki je ustvarila žanr, ki dobesedno preslika njeno bedo. Razmišljali bomo o muziki, ki zveni kot narkotiki sami.

Salem so pionirji mikrožanra witch house, pogosto pa so ga označevali tudi kot rape gaze. V osnovi gre za nasprotje chillwava, ki ga plemenitijo upočasnjene in distorzirane glasbene podlage – večkrat gre tudi za znane zmasakrirane hiphop ali pop skladbe – v spremljavi sintetiziranih shoegaze pasaž, okrepljenih z izmenično umetno basovsko poglobljenimi in skoraj angelsko čistimi vokalnimi vložki. 

Vsebinsko je witch house zasedbe Salem nihilističen, brez možnosti prevrednotenja vrednot. Je depresija, nezmožnost, smrt, predstavlja polje okultnega in odvisnosti od drog ter najstniško prostituiranje, skratka – ne predstavlja nič lepega. Prav tako ni ironičen naslov enega izmed njihovih zgodnejših EP-jev iz leta 2008, I Smoke Crack, smešni niso bili niti njihovi koncerti, ki so še danes znani po tem, da so bili tako slabi, da so zasedbo na njih izžvižgali celo njeni največji oboževalci.

Ni vsa muzika ustvarjena za žive nastope – glasba Salem je v prvi vrsti vseeno eden izmed fenomenov internetne muzike, kar koli že to sicer je … In to je tudi njen največji atribut, področje, na katerem zasije, ko se grdi raček preobrazi v laboda, ko je moč čutiti stisko mladega Johna Hollanda, norost Jacka Donoghueja in senzibilnost Heather Marlatt. Takrat za vsakršnega slehernika, ki se lovi v brezupu odpovedane prihodnosti, postanejo boleče domači.

Underground zasedba, ki je žal enako hitro poniknila, kot je vzniknila, je v relativno kratkem času delovanja postala uspešno izjemna. To je zanimivo sploh glede na odnos Salem do zunanjega sveta, pa naj gre za famozno slab nastop na festivalu SXSW ali skorajda že žaljivo nezanimanje za intervjuje. No, kmalu po izdaji albuma King Night leta 2010 ni bilo o bendu ne duha ne sluha – vse do septembra 2020, ko se je na novem profilu na Bandcampu pojavil komad Starfall. Kot je postalo jasno konec oktobra, je napovedal drugi dolgometražni album zasedbe: Fires in Heaven.

Ob vnovičnem vzniku bi bila zasedba težko zvestejša sama sebi, saj je tudi tokrat novico o novem albumu pospremila senca manjšega škandala. Pod izdajo sta se tokrat podpisala zgolj dva člana zasedbe, John Holland in Jack Donoghue, ne pa tudi Heather Marlatt, ki je na Instagramu opozorila, da skupine ni zapustila prostovoljno, pač pa je bila v to prisiljena, kar je zopet nekoliko razdvojilo njihovo poslušalstvo.

Album Fires in Heaven v digitalni verziji zajema enajst skladb, v fizični pa samo deset, kar skupaj predstavlja slabe pol ure glasbe. Na Bandcampu album otvori skladba Capulets, ki odzveni skoraj kot sam podpis zasedbe. Takoj postane očitno, kako velik vpliv na glasbo Salem ima tudi klasična glasba. Podlaga komada je namreč prežeta s kompozicijo Ples vitezov iz baleta Romeo in Julija skladatelja Sergeja Prokofjeva. Na eni strani so pri albumu vidni vplivi klasične in liturgične glasbe, na drugi horrorcore in trap scene, vmes pa se pojavijo manipulirani rap vokalni vložki, ki so vselej ravno dovolj jasni, da prenesejo sporočilo. To seveda obstaja, četudi se zasedba nikoli ni jemala dovolj resno, da bi se izrekla za politično. Vseeno se je kot taka pozicionirala, primarno sicer s svojimi dejanji, sekundarno pa se to kaže tudi v samih tekstih. Besedilo skladbe Crisis z lahkoto asociiramo s problematično obtožbo o vpletenosti trgovske verige Walmart v ameriško opioidno krizo.

Na albumu se za komadom Crisis zvrsti še cela vrsta izjemnih skladb, kot so prvi singel Starfall, najpočasnejši melanholičen trap šlager, drugi singel Red River, pa komad Old Gods, ki se posamezniku približa kot zaslepljujoča božja svetloba, ki sporoča, da se naša edina možnost za srečo skriva v smrti.

Tako nas ne preseneti niti konec albuma s skladbama DieWithMe in Not Much of a Life, v kateri se ponavlja stavek: »It’s not much of a life you’re living.« Samomor je vsekakor ena tistih tematik, ki witch housu niso neznanka. Ne boji se je demistificirati, saj se zdi, da glede na življenjske izkušnje naših protagonistov to tudi ni najslabše, kar se posamezniku v življenju lahko pripeti.

Resda gre pri novem albumu Salem za identično zvočno kuliso kot pri tistem izpred desetih let. Še vedno se pogovarjamo o žanru witch house, vendar tukaj zares ne moremo govoriti zgolj o surovi muziki. Skrajno zanimivo je opazovati že samo to, kdaj in kje vznikne kakšen večji witch house projekt, pa ne zaradi veselja do primerjanja svežine zvoka, pač pa zaradi samega političnega in ekonomskega konteksta, ki tej muziki pritiče. Na koncu se je torej primerneje vprašati, kakšne vzporednice lahko potegnemo med letoma 2010 in 2020, kot pa kako zanimiv je album Fires in Heaven z vidika svežine strukture zvoka.