Nonesuch, 2020

Sama Gendla v veliki meri definira delovanje znotraj sodobne losangeleške obrobne jazz scene. Obrobne zato, ker se njeni akterji nahajajo v polju medsebojnega prelivanja derivatov jazza, različnih internetnih žanrov in klubske plesne glasbe. Sceno bi v relaciji do bolj svobodne in spiritualne godbe, ki izhaja iz Chicaga, ali straight-ahead zasedb New Yorka označili tudi kot precej belo. Pri tem imamo lahko v mislih ustvarjalce, kot so naprimer JD Beck, Knower in Sam Wilkes. Zanje lahko rečemo, da so v veliki večini mladi diplomanti z različnih ameriških akademij za glasbo, ki ne gradijo več toliko na sami izraznosti jazza, temveč tehnično sposobnost, ki jo prinese vežbanje žanra, uporabljajo za ustvarjanje hibridov z ostalimi popularnimi godbami. 

Sam v tem oziru vsaj po svojih glasbenih začetkih izstopa, saj se izpostavlja kot samouk. Plošče DRM, ki jo boste slišali v nadaljevanju oddaje, se loteva primarno v vlogi producenta, s tem da je vse inštrumente posnel sam. Pri tem bi se lahko zapičili v dejstvo, da posledično, razen z ozirom na kompozicijske tehnike, na albumu ni nikakršne interakcije med glasbeniki in nikakršne improvizacije. Zakaj bi ploščo torej označevali kot jazz? No, osredotočimo se lahko predvsem na moment opravičevanja, da žanr že od nekdaj črpa ustvarjalni navdih iz popularne kulture. Na to Gendel nakazuje že s svojo prvo izdajo pri založbi Nonesuch, ki je po komadu Duka Ellingtona naslovljena Satin Doll. Na tej izdaji najdemo žanrske standarde, kot so Goodbye Pork Pie Hat, Freddie Freeloader in Afro Blue, a so vsi zvočno sodobno sproducirani in preobraženi. Čeprav so vsi komadi razen Old Town Road na DRM avtorski, gre pri platah opaziti podoben moment, pri katerem gre za izposojanje določenih elementov iz popkulture. Tako kot si je Coltrane sposodil harmonsko strukturo komada iz Moje pesmi, moje sanje, je Sam na primer pobral estetiko mumble rapa in lo-fi produkcije. 

Čeprav je to ena izmed močnejših točk same plate, pa pri tem ne gre za nič pretresljivo novega na makro-scenskem nivoju. Besedila so nerazločna in lahko rečemo, da so verjetno namenoma postavljena v sekundarno vlogo. Komadi sami so precej kratki in tako, kljub temu da jih šteje 14, plata traja zgolj 32 minut. Ena izmed zanimivosti albuma je Samova izbira inštrumentacije. Uporabljal je 40 let staro ritem mašino, predpotopne sintetizatorje zvoka in 60 let staro klasično kitaro. Kljub temu se v primerjavi s Satin Doll zdi, da gre pri DRM za produkcijske ostanke eksperimentiranja z zvokom s prejšnje plate. Material ima potencial, da se razvije, vendar pa do tega nikoli ne pride, zaradi česar plata izpade precej monotono in od poslušalca ne zahteva preveč pozornosti. Tudi na samih kompozicijah ne prevladuje noben glasbeni element, zaradi česar dobimo idejo, da poslušamo samo nabor podlag, ki le čakajo MC-ja, da jih zaokroži. Subtilen kontrast se zato pojavi s komadom Old Time Road Lil Nas X-a, ki je s svojo prepoznavno melodijo ponovno že bolj v polju jazz reinterpretacije. Zanimivo bi bilo, če bi ustvarjalec po Satin Doll s svojim zvokom nadaljeval v smeri apropriacije sodobnih popularnih komadov kot okvirjev za improvizacijo.

Vendar pa je važno imeti v glavi dejstvo, da Sam Gendel primarno ni jazz glasbenik, čeprav mu žanr ni tuj in kljub temu, da ustvarja znotraj specifične scene, ki na jazzu vendarle temelji. Treba ga je videti kot nekoga, ki je na sceno stopil kot popoln laik. V intervjuju za Aquarium Drunkard je med drugim odgovoril, zakaj ga je zanimala dekonstrukcija jazz standardov na prejšnji plati. Sam razloži, da ga pri tem ni zanimalo nič posebnega, ampak se je v to spustil zato, ker ga je založba vprašala po ideji, ki je ni imel. Za DRM se zdi, da bi verjetno odgovoril kaj podobnega, in čeprav album nima posebne kompozicijske ali sporočilne vrednosti, še vedno obeležuje določeno sceno in čas, v katerem se ta razvija. Ustvarjalec na tej točki ni relevanten zaradi svoje originalnosti ali unikatnosti, temveč zgolj zaradi svoje vpletenosti v sokreiranju nekega momenta.