Voodoo Rhythm Records, 2024

V Tolpi bumov se vračamo na ulice Berna, natančneje k samooklicani najbolj vešči podgani dotičnih ulic - Samu Snitchyju. Po plošči get me wrong iz leta 2022 - tokrat nas namreč ni pustil čakati tri desetletja - je izdal ploščo talking talking ob pomoči že ustaljenega glasbenega kolega Marca Fuorigioca.

Sam Snitchy je znan kot eden najostrejših jezikov založbe Voodoo Rhythm Records. S kruto realističnimi, mestoma celo metaforično hudomušno zapakiranimi besedili nas po eni strani postavi v središče dogajanja bernskih ulic, po drugi pa pridrži ogledalo našim napakam. Ne ovinkari in ne uporablja preverjenih receptov za glasbeno izkustvo ponujenega sveta.

Na novem albumu dodobra čutimo glasbeni jezik, ki ga Sam Snitchy tvori z Marcom Fuorigiocom. Slednji skrbi za basovske, orgelske in sintovske zvoke. V nasprotju s ploščo get me wrong se zdi, da sta se avtorja, vsak v svoji maniri in hkrati skupaj, deloma odmaknila od preverjenih glasbenih izrazov. Snitchy se tako tokrat ne poigrava samo z besedili, temveč tudi z glasom, Fuorigioco pa mu ob spremljavi različnih sintetizatorjev zvoka pripravi poligon za to poigravanje. Primer tega slišimo denimo v komadu bored, ki se neznačilno za Snitchyja vsebinsko ponavlja brez vzpostavljanja globljih pomenov. Dolgčas je pač takšen.

Če smo v preteklosti njegovemu ustvarjanju z lahkoto pripisali oznako postpankersko-raperskega pridigarja, se pri albumu talking talking sprašujemo, če je tovrstno pridiganje sploh še smiselno. V primerjavi s starejšimi skladbami se tokrat zdi, da nam jih avtor ponudi v bolj surovi zvočni obliki, hkrati pa z manj neposredno vsebino. Prav tako lahko zaznamo, da se je deloma spremenil pristop k izražanju čustev. V preteklosti smo večinoma zaznavali jezo, sedaj pa v tej jezi zaznamo tudi kanček optimizma, najbolj denimo v skladbi you shall all.

Glasba Sama Snitchyja je nekoliko neoprijemljiva, težko jo umestimo v specifični predal, hkrati pa je edinstvena in je še tako nevešče uho ne more preslišati. Kljub spremembam na novi plošči je avtor lastni izraz poglobil, ga izpilil, da je še bolj pristen in njegov. Ne gre za rock'n'roll, pank ali rap, temveč za zmes vsega, pri čemer se avtor poigrava še z različnimi melodikami.

Narativa Snitchyjevihalbumov ni znana po značilni dramaturgiji, ki bi nas vodila od začetka do konca. Zdi se, da nas avtor samo vpeljuje v zgodbe, o katerih pripoveduje. Z uporabljeno odprto formo nakazuje, da jih ne želi zaključiti, temu pa sledijo tudi inštrumenti, ki skladbe pogosto z različnimi okraski podprejo še vizualno. To se denimo zgodi v komadu vegas, v katerem sintetizatorji z različnimi beatiustvarijo podobe, o katerih nam avtor pripoveduje, v hudomušni skladbi ass on my face pa glasbeni elementi sledijo pripovedi, ki si jo hudomušna štorija tudi zasluži. 

Na plošči taking talking nas Sam Snitchy z dobršno mero humorja in zvokov, ki jih v njegovem glasbenem izrazu nismo vajeni, popelje na ulice Berna. Album še vedno vztraja v antidance melodiki, ki pa je ne moremo umestiti v nič drugega kot v Sama Snitchyja samega.