Inexhaustible Editions, 2022

Sama Kutina in Francoza Pascala Battusa tukajšnjemu občestvu vsekakor ni treba posebej predstavljati. Dela obeh, v takšnih in drugačnih postavitvah, na Radiu Študent spremljamo relativno ažurno, njune ustvarjalne senzibilnosti pa se na domačih tleh ravno tako večkrat neposredno razležejo v raznorodnih, predvsem aktu improvizacije podrejenih godbenih srečanjih. Je pa treba ob izidu njune prve skupne plošče Living Bridges oziroma Živi mostovi iz lanskega decembra vselej spregovoriti o nekaterih bolj specifičnih postavkah. Tistih namreč, ki peljejo mimo neizpodbitnega dejstva, že skoraj kompletno dovršenih formacij ter plodovitih dolgoletnih izkušenj obeh in pravzaprav zadevajo sam temelj pojavnosti skupinske godbe na pričujočih posnetkih. Začeti velja s pomislekom, da, prvič, Kutina sploh pogostokrat ujamemo v improvizatorskih duetih in, drugič, da so tovrstna sodelovanja velikokrat zaznamovana z obojestransko sorodnim smislom za zvočenje in skoraj vedno svojsko recipročnimi načini tvorjenja. Rezultati so povečini plodoviti, a, v še bolj ključnem trenutku, občutno homogeni, ubrani, v procesu muziciranja tako osredinjeni na podobo in vsebino celostne zvočne slike, da se nemalokrat kažejo kot izrazito narativni, polni niansiranega, nelinearnega gibanja. Posneta sodelovanja z Ano Kravanja, Leejem Pattersonom, Jeanom-Lucom Guionnetom in Martinom Küchenom so vsa odlični primeri. Tudi na mestih navzven nekoliko neskladnih inštrumentarijev in z njimi tonskih barv je godba vpadljivo uravnotežena, kot da bi bila zavezana neki pripovedni niti, ki presega rezultat gole interakcije med glasbenikoma.

Kontekst sodelovanja s Pascalom Battusom vsekakor ne predstavlja večjih potencialov inštrumentalnega neskladja, prav zagotovo pa predstavlja ponovno situacijo neprimerljivo recipročne godbe, morda tokrat še bolj kot kadarkoli prej. Battus je v Slovenijo prispel že mesec pred konkretnim snemanjem. S kasnejšim sogodbenikom je najprej nekaj časa preživel na raznih lokacijah v naravi, predvsem z namenom hvaležnega medsebojnega spoznavanja in do neke mere verjetno tudi diskurzivnega konsolidiranja tistega ključnega odnosa do glasbenega materiala in načinov možne uporabe v praksi. Slednje je bržkone velik del njune vseobsegajoče ujetosti v nadvse kompaktni zvočnosti – sliši se, kot da, v smislu pristopa do generiranja, oba operirata z izredno sorodnimi osnovnimi izhodišči, da si v končni – in za to ploščo najpomembnejši – fazi, delita karseda komplementarna odnosa do iskanja. V bistvu gre stvar še dlje, saj se Kutin in Battus hkrati vseskozi ujemata v sorodno osnovanih zankah in periodičnih dovajanjih raznobarvnih ropotov, šumov in truščev. Uspe jima skratka zazveneti skoraj orkestrsko; se pravi združeno v isti končni namenskosti, preko iznajdljive uporabe preparacij in pripomočkov pa hkrati tako presneto barvno heterogeno, da je včasih težko verjeti, da v zvočno polje vstopata z zgolj dvema temeljnima aparaturama – hurdy gurdyjem in motorizirano vrtljivo površino.

Living Bridges pooseblja tip improvizacije, ki osnovni generativni vzvod namešča v skupnostnem nastavljanju plasti, ki nadalje tvorijo novo samostojno obliko. Glasbenika ne kažeta niti najmanjše afinitete do individualističnega muziciranja, kaj šele do kakršnegakoli solističnega preigravanja – v prvenstvu sta kolektivni proces in, kot že rečeno, grajenje atmosferično enotne tvarine. Na drugi strani pa imamo Kutinov in Battusov precej poseben pristop do konkretnega tvorjenja; vse prej gre namreč za, včasih malone pretresljivo natančno, približevanje oblikam zvočnosti naravnih izvirov, kot pa torej tistim, ki jih skozi ustaljene kulturne kode razumemo kot glasbene. Piš vetra skozi različno široke in globoke špranje, škripajoče drsenje nekih železnih vrat, jekleni in svojsko hladen industrijski metež ... vse to so možne asociacije, ki jih pričujoča godba pretkano nastavlja interpretu. A bistvo teh asociacij je, da ne glede na inteziteto nikakor niso kaj prida stanovitne. Končni rezultat opisanega jezika je pravzaprav izredno premetena defamiliarizacija oziroma navidez skoraj celostna ločitev navzočih zvočnosti od njihovih resničnih izvirov. Poslušalska izkušnja je tako zlahka globoko iluzorna – abstrakcija zvoka ponuja nešteto čudovitih možnosti za sprotna subjektivna osmišljevajanja. 

Koliko so tovrstne značilnosti muziciranja povezane s precej poglobljenim tipom odnosa do narave obeh glasbenikov in koliko z njunim splošnim rahločutjem za karseda intezivno neidiomatske improvizacijske akcije, je dobro vprašanje. Vsekakor pa neizpodbitno drži, da se oba izredno dobro počutita v eksplicitno naravnih prostorskih kontekstih – Kutin to precej jasno izrazi v nedavnem intervjuju v Svaštarnici, navsezadnje pa je tudi Living Bridges, še posebej v zadnjih dveh posnetkih, močno opazen odraz tega odnosa. Skladbi Čakajoč na znak in Pred potopom obe nakazujeta na primere nadvse iznajdljive neposredne uporabe danega okolja v procesu muziciranja. Posneti sta bili v škocjanski Tkalca jami in slednja se tako na prvem kot na drugem posnetku izkaže za, seveda v kombinaciji z že opisano naravo prisotnega inštrumentalnega zvena, docela ugodno orodje za dograjevanje celokupne tvarine. Lahko bi torej rekli, da Kutin in Battus na teh mestih akustično atmosfero jame direktno združita s svojim soundom – praktično vse, kar slišimo, od pronicljivo drsečega hurdy gurdyja in trenja različnih predmetov na Battusovi vrteči površini, pa vse do zbadajočih kapniških kapljic, kotalečega kamenja in odzvanjanj muhe, sove in krokarja v daljavi, vse je del iste, izrazito homogenizirane celote. Med glasbenim in neglasbenim skratka ostanejo le namišljeni, pa vendar vpadljivo živeči mostovi – stvarnost mej je očitna ravno toliko, kolikor se ves čas zlaga in ruši sama nase.