Zavod Murmur, 2023

Samo Kutin je izjemno dejaven umetnik slovenske robne glasbene scene in star znanec valov našega radia, zato pretirano besedičenje o njegovem prejšnjem glasbenem delu verjetno niti ni potrebno, je pa tudi muzika z njegove nove plošče tako vabljiva, da bi se raje posvetili izključno njej. Osredotočamo se na drugi solo izdelek multiinštrumentalista in improvizatorja Sama Kutina, dolgometražno ploščo z naslovom Prostor XI, Harfe. Prostori oziroma Spaces je projekt zavoda Murmur in je cikel albumov, ki v ospredje postavlja odnos med prostorom, glasbenikom in inštrumentom, za snemanje pa uporabijo skrite, pozabljene lokacije, katerih prostori so zvočno posebni. 

Kot razkrije naslov albuma, je Kutinova plata v ciklu Prostori enajsta po vrsti, inštrumenti, ki nosijo glavnino glasbenega toka, pa so harfe. Prvič v ciklu je bila plošča posneta zunaj, v naravi. Za snemalni prostor so tokrat izbrali kotičke na Petrinjskem Krasu, po lokacijah snemanja pa so poimenovani tudi komadi na plati. Prvi je nastal v jami, drugi in tretji nedaleč od vasi Beka pri z ilovico obloženem Žabniku, vseh naslednjih šest komadov pa je Kutin posnel v eni od kraških vrtač. Čeprav naslovi plate in komadov neposredno naslavljajo kraje snemanja, glasba na plošči omogoča tudi prostor za razmislek. Poslušalcu se porajajo številna vprašanja. Kolikokrat zares poslušamo? Kolikokrat se zares ustavimo, občudujemo in cenimo vsak zvok, ki nas obdaja? 

Nekaj se spremeni v nas po poslušanju te plošče. Preplavi nas občutek neizmerne hvaležnosti biti tu, kjer smo. Začnemo se zavedati, da je vsak zvok, vsak šum, vsak ropot, ki ga slišimo, poseben, drugačen, s svojim namenom ob svojem času. Ugotovimo, da tišina nikoli ni zares tiha in da je slišati privilegij. 

Ko se med poslušanjem srečamo s takšnimi občutki, je težko teoretizirati o karakteristikah plate. Težko je izluščiti tiste značilnosti, ki nas pritegnejo, ker jih zaradi komplementarnosti med zvoki, ki jih zaznavamo, preprosto nočemo izluščiti. Četudi jih poskusimo opredeliti in četudi najdemo »napake«, je muzika svoje delo že opravila – ponudila je čustvovanje, navdih in razmislek o slušnem dojemanju sveta. Pa vendarle. Zvočni elementi in njihove značilnosti so najpomembnejša komponenta glasbenih del in si zaslužijo vidik obravnave. Vsa muzika, ki jo slišimo na plati, je bila posneta v živo in na koncu le minimalno zvočno ter produkcijsko obdelana. Eden ključnih delov so zvočni posnetki iz narave, ki so bili prisotni v realnem času snemanja. Najčudovitejši med njimi so zvoki živali – na ploščo so ustvarjalci ujeli oglašanje različnih vrst ptic, konjev, zelene žabe, na albumu pa slišimo še grmenje, zvoke oddaljene avtoceste in vlaka. 

Kar je Kutinu v muziki nedvomno uspelo, je razviti organsko medsebojno odvisnost med zvoki prostora in glasbili. Ohlapno začrtane kompozicije, ki so vključevale veliko mero improvizacije, je Kutin zvočno prilagajal naravi in se ji z glasbo umaknil v trenutkih, ko so njeni zvoki bili izrazitejši. Ko je bila tišja, je glasbenik z glasnejšo dinamiko in nalaganjem zvočnih tekstur v ospredje postavil bogat akustični inštrumentarij. Na plošči Prostor XI slišimo zvoke lire, tamburice in hurdy gurdya z akustičnimi resonatorji. Glavno vlogo med inštrumenti imata dve harfi – devetstrunska basovska harfa, ki jo je Kutin, kot že mnogo drugih glasbil, izdelal sam. Sestavljena je iz snare bobna, kovinskega okvirja ter strun akustične bas kitare in lahko deluje kot brenkalo ali godalo. Med harfami je glasbenik uporabil še zahodno afriško harfo oziroma n'goni.

Prav izpod strun basovske harfe velikokrat odzvanjajo globoki toni v nižjih registrih, ki v sebi nosijo mistično, usodno vzdušje. Mestoma glasbenik ta vzdušja z rabo različnih zvočnih sredstev le še poudari, včasih pa jim kot črno belemu nasprotuje s pozitivnimi durovskimi melodijami. Vrsta muzike, ki jo slišimo na plati, nas zaradi navidezne preprostosti popelje v abstraktnejše razmisleke. Ker Kutin v ospredje idejnega konteksta plate postavi naravo, lahko to dualnost niansiranja basovskih tonov denimo dojemamo kot paradoks med tesnobnostjo, ker nemočno gledamo, kako uničujemo naravo, in neopisljivim navdušenjem, ki ga čutimo do nje vedno, kadar splezamo na vrh gore, se sprehajamo po soteskah ali plavamo v oceanu. Morda to dvojnost v trenutni situaciji lahko občutimo na eni strani kot neizmerno žalost, ker se dobro zavedamo, da se svet že dolgo več ne vrti v pravo smer, in na drugi strani hvaležnost, da imamo možnost biti tu, kjer smo. Na varnem, v toplem domu, obkroženi z ljudmi, ki jih imamo radi.

V poglobljeno razmišljanje nas prisilijo tudi ponavljajoči se ritmično-melodični motivi. Glasbeniku jih ne gre zameriti, repetitivni napevi v tem primeru namreč poosebljajo ciklične vzorce, ki smo jim priča v naravi. Kutin se v obdelovanju glasbene fakture posveti raziskovanju teh motivov, ki jih z različnimi muzikalnimi sredstvi nato poskuša razvijati. Nekateri bolj, nekateri manj doživijo vrhunec razvoja, zato muzika na plati neprestano prehaja med fluidnostjo in trenutki popolne umiritve.

Ploščo Kutin od začetka do konca poveže predvsem z začetki in konci komadov, ki se na krilih prostorskih posnetkov subtilno prelivajo iz enih v druge. Prav ta konstrukt plati Prostor XI daje občutek premišljene in zaokrožene celote. Komadi so sicer razmeroma dolgi, njihova minutaža se giblje od petih vse do dobrih devetih minut glasbe. Premlevanje o tem, kateri so najboljši in jih velja izpostaviti, je skoraj brezpredmetno. Za resnično doumetje filozofskega aspekta plošče, katerega interpretacija je v veliki meri prepuščena posamezniku, jo je treba poslušati od začetka do konca. Zbrano, z zavedanjem in predvsem z odprtim srcem ter miselnostjo do te vrste glasbe. Sožitje med zvoki prostora, glasbili in glasbenikom je namreč tako pristno, da je glasbena sredstva in skladbe, ki jih slišimo na plošči Prostor XI, nesmiselno deliti na prafaktorje, temveč jih moramo doživljati homogeno.