Samoč: mozaik spominov (samozaložba, 2021)

Po dani slučajnosti bomo tokratno božično noč našo Tolpo bumov začeli z najnovejšo izdajo dobro znanega domačega dueta v sestavi Martina Ukmarja in Nastje Janžekovič. Ustvarjalni par je poslušalcem Radia Študent že precej dobro znan, omenimo recimo njun letošnji močni prispevek v okviru zasedbe Psihedelavci na ZARŠ-ovem albumu zZemljoPles. A za razliko od te plošče sta se tokrat Marto in Nastja s projektom Samoč spustita v prav nasprotno smer – namesto bogatih melodičnih pesmi se na novem albumu mozaik spominov osredotočata na uglasbitev poezije prek ponavljanja, počasnega grajenja zvokov in polnega zvočnega raziskovanja. Psihedelavčev rockovski steber je komaj opazen na tej samočevi izdaji, ki zagotovo bolj seže k davnejšim izrazom in abstraktnejšemu dronovskemu muziciranju. Sprememba v izrazu je prava prevetritev po zadnji izdaji Psihedelavcev. Gre za nov začetek, pri katerem tudi beseda pridobi več prostora kot tudi pomena. Dodajmo še, da je izdelek plod ustvarjanja v studiu baza3 na Krasu, ki že tako zaznamuje ustvarjanje teh posameznikov in predstavlja še eno pomembno postojanko slovenske domače produkcije.

Ploščo mozaik spominov močno zaznamujejo prve tri skladbe. Albumski uvod temelji na daljših zvočnih pokrajinah, v katerih tudi tokrat slišimo široko paleto električnih in akustičnih inštrumentov, ki smo jih večino že kdaj ujeli v dosedanjem ustvarjanju glasbenikov. A do izraza še najbolj pride bogato Nastjino in Martovo pisanje, ki zavzame glavno mesto v teh daljših skladbah. Njuno besedičenje nas tokrat spomni na ustvarjanje starodavnih kultur, medtem ko spontana godba, ki se razvija v ozadju, z navidezno lahkoto najde pravo mesto in ne ovira glavnega petja. Gre za intimne pesmi, ki zračijo z občutkom starinskega pesmopisja. Pesmi, ki lahko potujejo iz duše v dušo in zablestijo v poslušalčevem osebnem svetem hramu. Tovrstni izraz v aktualnem regionalnem kontekstu recenzenta še najbolj spomni na zapuščino Gorana Trajkoskega, denimo v zasedbi Anastasija. A namesto koprnenja po mističnih bizantinskih motivih sta Nastja in Marto veliko bolj usidrana v sedanjost, iz katere, se zdi, tudi najbolj črpata navdih.

Njuna spontana godba se nadaljuje v drugi polovici albuma, v kateri pride igranje na inštrumentih še bolj do izraza. Z zunanjimi zvočnimi posnetki izpostavita kritiko uničevanja narave in pomembnost povezovanja s samim sabo v teh zmedenih časih, ki jih diktirajo veliki magnati. Z izdajo mozaik spominov Martin Ukmar in Nastja Janžekovič še enkrat pokažeta, kako pomemben ustvarjalni tandem sta na domači neodvisni sceni; tandem, ki mu ni težko pripraviti več solidnih izdaj na leto. Gre za še en močen izdelek v dediščini njunega Bandcamp profila, ki vsebuje veliko različnih izdaj. 

Ingrit Schűller: Thank God for Isolation (samozaložba, 2021)

V drugi polovici Tolpe bumov poslušamo debitantski štirikomadni EP dolenjske zasedbe Ingrit Schűller z naslovom Thank God for Isolation. Bend smo proti koncu lanskega leta v etru poslušali v oddaji RŠ afterparty, ko je nastopil v polni zasedbi. Četverec se v svoji polnokrvni kitarski formi zanaša na dve električni kitari, bas kitaro in žive bobne. V takšni obliki smo jih v preteklih približno petih letih obstoja lahko poslušali v živo na različnih ljubljanskih odrih. Tu je seveda še singel Moving Images, ki je predhodnik danes obravnavanemu EP-ju.

Glede na vse dosedanje posnetke in žive nastope nas Ingrit Schűller še najbolj spominjajo na britanske kitarske bende iz 80. in zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja – tu lahko omenimo hrupnejše ustvarjanje zasedb The Jesus and Mary Chain ali Ride kot tudi bolj spevno pesmopisje, značilno za kompilacijo C86. A kar se je v preteklem času verjetno še najbolj pokazalo, je, da Ingrit Schűller niso tako obsedeni z živim nastopanjem, temveč jih bistveno bolj zanimata pisanje skladb in grajenje zvoka, kar je bržkone razvidno tudi iz danes obravnavane izdaje.

Na EP-ju, ki je izšel spomladi, se bend predstavi v malo drugačni obliki. Predvsem izstopajo električni bobni, ki smo jih imeli nekajkrat priložnost slišati tudi v živo, in obilica sintetizatorjev, ki smiselno povežejo same skladbe. Thank God for Isolation pozitivno izstopa predvsem v tem, kako je bendu uspelo razviti komade okoli zastavljenega zvočnega koncepta, ki mu še zmeraj ni tuja obilica glasnih in bogatih kitar. Zasedba na izdaji razvije precej bolj sofisticiran zvok kot v singlu Moving Images, a težnja po skrivanju vokalov globoko v miksu je še zmeraj prisotna. Njihova melanholična besedila se ustrezno znajdejo v ustvarjenem občutju samih skladb. Lahko rečemo, da so Ingrit Schűllers s tem EP-jem še enkrat opozorili na svoj talent, zaradi česar nas ne skrbi njihov potencial, ki lahko odda še močnejše glasbene izdelke, s čimer bi bend lahko postal eno prodornejših domačih imen. Le čas bo pokazal, ali bodo Ingrit Schűller našli voljo, čas in energijo, da bi se to tudi uresničilo – držimo pesti, da se bo album, obljubljen za leto 2021, končno prikazal na obzorju leta 2022.