Me Saco Un Ojo Records, 2024

Vstopili smo v najbolj plodovito obdobje za albume, ki prihajajo iz metalskega podzemlja. Lahko govorimo že o poplavi vrhunskih izdaj, ne manjka pa niti napovedi plošč, ki še bodo zaznamovale letošnje leto. Iz te poplave smo odbrali nov izid mladega španskega benda iz Barcelone – izdelek zasedbe Sanctuarium. Na petek trinajstega bomo poslušali bendovo drugo studijsko ploščo Melted and Decomposed, ki je izšla, tako kot prvenec, pri angleški založbi Me Saco Un Ojo.

O Sanctuarium smo pisali z navdušenjem že ob prvencu, ki je izšel pred enim letom. Bend se je sprva vzpostavil kot solo projekt Necrohelma, ki pa je počasi nadgrajeval ekipo in na zadnjih posnetkih razširil bend na petčlansko zasedbo. Spremembe v postavi ne opazimo, kvaliteta godbe ostaja namreč na istem nivoju kot pri prvencu. Izpostaviti moramo predvsem produkcijo, ki je celo bolj umazana, kot je bila na prvencu Into the Mephitic Abyss. Preveva nas občutek, da je nov material izšel iz še temačnejših jamskih globin. V zvočni podobi se zasedba dodatno osredotoča na nizke tone, zaradi česar je zvok še bolj surov in popačen. Sorodnost s prvencem opazimo v kompozicijah, ki so tokrat bolj osrediščene na doom in manj na death metal. Kar oplemeniti aktualno ploščo, je predvsem razgiban spekter počasnejših tempov. Bend se giblje od pogrebnega dooma do bolj dinamičnih pasaž, ki se dotaknejo skoraj stonerskih prijemov. Vse to se nenehno prepleta v vrtinec dolgih mučnih skladb.

Zastavljamo si vprašanje, zakaj Sanctuarium lahko ocenimo kot dober death doom bend. Ta žanr je že doživel vrhunec in tudi padec, navkljub temu pa obstaja izjemno veliko zasedb, ki ustvarjajo glasbo v zvočnem okviru tega žanra. Pri tem smo večinoma priča povprečnim imitacijam bendov, ki so prvi zajadrali v te vode, in Sanctuarium podobno ponavljajo prijeme sorodnih bendov, kot sta Spectral Voice ali Mortiferum. Da bend označimo za izstopajoč v danem žanru, imamo na voljo različne možnosti. Eno je kvaliteta produkcije, ki mora zaobjeti pristen zvok tega glasbenega gibanja, na drugi strani pa je kakovost idej, ki jih glasbeniki črpajo iz že prežvečenega žanra. Sanctuarium izstopajo po tem, kako snujejo počasnejše dele svojih skladb. V glasbo vključujejo tudi hitrejše dele, ki nemalokrat igrajo ključno vlogo v razgibanosti kompozicij in nas predramijo iz hipnotičnih doomerskih rifaž.

Za konec naj vzpostavimo še primerjavo z zadnjo ploščo zasedbe Spectral Voice, ki smo jo recenzirali v začetku leta in zaenkrat še ostaja kandidatka za najboljšo death metal ploščo leta. Plošča Sparagmos je standard kvalitete za tako godbo. Razlikovalni značilnosti koloradskega četverca, ki drugim bendom manjkata, ker ju ne znajo posedovati, izvesti, vpeljati ali uporabiti, sta predvsem pristnost v ustvarjanju morbidnih kitarskih rifov in nadstandardna produkcija, ki zveni organsko in agresivno. Mladi Barcelončani imajo v primerjavi z omenjenimi Američani dobre ideje in njihova nova plošča je močna in udarna. Zvok je pristen, rifaže so nemarne, a se vendarle ne uspejo dvigniti na nivo Spectral Voice. 

Zakaj je temu tako, je težko opisati z besedami. Gre bolj za občutenje, za nekakšen morbiden občutek, ki ga plošča Koloradčanov poseduje. Sanctuarium so na dobri poti, da postanejo eden zanimivejših bendov v tem žanru. Poleg aktualne plošče, ki je izšla 3. septembra letos, so Sanctuarium združili moči s še enim mladim španskim bendom in izdali split pri singapurski založbi Pulverised Records. Razdelili so ga z bendom Jade, ga poimenovali The Sempiternal Wound, izšel pa je danes. Split si lahko privoščite takoj, ko prisluhnete petim dolgih skladbam smrtonosnega death dooma, ki so ga za samostojno drugo studijsko ploščo Melted and Decomposed pripravili Sanctuarium.