The Leaf Label, 2019

Odkar se je Sarathy Korwar iz Chennaija, južnoazijskega Detroita, preselil v London, je minilo že desetletje. V tem desetletju je ta enaintridesetletni glasbeni freelancer z eno nogo ves čas ostal prizemljen v Indiji, kjer je preživel večino svojega otroštva. Korwarjevi projekti kažejo na njegovo tesno sodelovanje s tamkajšnjimi glasbeniki ter poglabljanje v tematike zapostavljenih skupnosti, sploh priseljenskih in tistih, ki živijo v velemestih. V središču njegovega ustvarjanja je bil že od nekdaj jazz, prežet z družbenim komentarjem, in čeprav Korwar ustreza skoraj vsem karakteristikam tako imenovane nove londonske jazz scene, se z njo ne poistoveti. Z mlado generacijo londonskih jazz glasbenikov sicer občasno sodeluje, a njegovi dosedanji trije albumi nam kažejo drugačne tendence in pričajo o tem, da želi Korwar slediti predvsem lastni viziji.

Svojo prvo ploščo, Day to Day, je Sarathy Korwar pred tremi leti ustvaril v sodelovanju s Sidiji, sufijsko muslimansko skupnostjo, ki se je iz Afrike preselila v Gujarat, od koder mimogrede izhaja tudi trenutni indijski premier Narendra Modi. V času, ko se je Evropa ukvarjala z migrantsko krizo, je Korwar subtilno opozarjal na slab družbeni status migrantov in kritiziral - tudi religiozni - nacionalizem, prisoten tako v Evropi kot Južni Aziji. A album Day to Day ni vseboval aktivističnega naboja, prej je šlo za duhovno orientirano ploščo. Zdaj pa z novo ploščo na podobne tematike gleda z drugega zornega kota, nagovarja pa tudi drugo publiko kot poprej. Oddaljil se je od stereotipnega duhovnega značaja indijske glasbe in k mikrofonu povabil različne reperje iz Mumbaja in New Delhija, s čimer je želel vtisniti pečat v vzpenjajočo se tako imenovano gully rap sceno, ki se kali v tamkajšnjih slumih, kakršen je denimo Dharavi sredi Mumbaja.

Rap scena se je v nekaterih večjih mestih Indije začela razvijati takrat, ko so lokalni reperji začeli peti v svojih lokalnih dialektih in so predvsem prenehali s posnemanjem svojih angleških in ameriških kolegov. Ko se je Korwar na spletu seznanil s tem gibanjem, se je spoprijateljil z več neodvisnimi kolektivi in MC-ji iz Mumbaja ter New Delhija in z njimi sestavil sedem komadov, ki jih slišimo na plošči More Arriving. Skozi razgovore z recimo MC Mawalijem ali Trap Pojujem, izučenima reperjema iz Mumbaja, so sestavili pesmi, ki govorijo o družbenem statusu manjšin in deprivilegiranih skupnostih. Korwar je želel vsaj deloma preseči identitetno politiko in izpostaviti napet utrip velemest, ki se neuspešno soočajo z demografskimi spremembami in razdvojenim položajem najšibkejših, ki seveda niso soglasni z esteblišmentom, hkrati pa njihovi predstavniki tudi ne stojijo v vrstah uradne opozicije.

Utrip albuma More Arriving je vsekakor raznolik. Uvodni, udarni komad Mumbay je izredno točno odigran, z glasnim, bruhajočim saksofonom in v neobičajnem, sedemčetrtinskem ritmu. Prvo polovico albuma zaznamujeta še dva energična, protestna komada – Coolie ter Bol. Druga polovica je nato bolj kontrastna, ambientalna, sproščujoča. Svoj vrh pa plošča More Arriving doseže z dvanajstminutnim komadom City of Words, navdihnjenim z romanom Exit West Moshina Amida ter z besedami »build a city of words, find your own streets«. Album se konča z opozorilom more arriving, ki implicira moč v številkah, v mednarodnem uporu proti neenakosti. S tem je plošča More Arriving Korwarjev doslej najjasneje izraženi stejtment o multikulturalizmu.

Plata More Arriving vsekakor tudi spomni na domači duo Darla Smoking in na njuno letošnjo hvalevredno plato sodelovanja - Pass the Bless, ki sta jo posnela z različnimi priseljenskimi reperji. Energija in užitek ob medkulturnem sodelovanju sta očitna tako na tej plošči kot tudi na Korwarjevi More Arriving, s katero je avtor ne le vtisnil svoj pečat v gully rap sceno, temveč je z njo občutno obogatil tudi svoj lasten glasbeni opus, ki - pravzaprav po spletu naključij - postaja izjemno pomenljiv. V London se Korwar ni preselil načrtno, migrantsko krizo je doživel na lastni koži in prav tako sedanjo politično krizo v Angliji. Te izkušnje mu je zdaj uspelo na zelo eleganten način vključiti na album  More Arriving – bodisi z utripom pesmi bodisi s slikovito, uporniško naslovnico. Korwar resda izhaja iz privilegirane družine, a za zdaj svoje ozadje nesebično izkorišča za to, da se ukvarja s tematikami, v zvezi s katerimi se le redki jazz glasbeniki tako jasno izpostavijo. Korwar sicer ne kaže nobene strašne ambicije po aktivizmu, kar je morda škoda, vseeno pa prevzema vlogo spoštovanega autsajderja in glasbenega diplomata. In mi vsekakor upamo, da bo s takšno prakso nadaljeval tudi v svojih prihodnjih projektih.