Libra, 2013

Dragon Nat je tretji album Natsukija Tamure za solo trobento. Mnoge izmed skladb tega albuma je najprej posnela zasedba Gato Libre, v kateri igra seveda tudi Satoko Fujii, in ki goji izraz nekje na presečiščih jazza in folka. Melodije, kot se denimo pojavi v skladbi “Shiro”, se v novih interpretacijah po pričakovanju osvobodijo in izvijejo iz kompozicijskih spon izvirnikov. Kjer so melodije prej mirno lebdele znotraj skladbenega korita, se zdaj nahajajo zvočni zasuki in brzice. Napeti kontrapunkti, ki so se v povezavi z drugimi glasovi prej v zadnjem trenutku še varno ujeli v harmonsko mrežo, so zdaj razvezani in raziskujejo predvsem možnosti alternativnih zvočnih izhodov. Tako Tamura sopostavlja različne, celo nasprotujoče si pasaže v svojevrstno dialektično govorico, ki nenehno menjuje perspektivo, a ni vsiljiva. Mehke, lirične melodije, ki jih Tamura odigra skoraj šepetaje, se raztapljajo v navdihnjene solaže, da se lahko nato spet razdrobijo. Zvočna toplina, ki zaznamuje izrazno najbolj zgoščene in osredotočene dele, je prezrcaljena v pasaže svobodnega zvočenja, iz katerih se – kot denimo v skladbi “In Berlin, In September” – počasi ponovno izvije prerojena melodija.

Tamura na albumu Dragon Nat razgrinja širok izrazni spekter, ki vsebuje tudi občasne perkusivne zvoke, zvončkljanja in vokalizacije. Podobno kot v drugih skladbah tudi dovršena prepletanja vokala in trobente ustvarjajo izmuzljive zvočne narative, ki zmešajo različne diskurze in s tem množijo svoje pomenske podstati. V nekem smislu je album Dragon Nat zasnovan kot nenehen dialog različnih registrov in pristopov, vendar je zvočnost celote povezana v izjemno premišljeno teksturo. Tako album kljub vsemu ohranja nekakšno subtilno celovitost, ki preči polja lepega, intimnega, a jih občasno tudi subvertira.

Nasprotno pa je videti, da se pianistka Satoko Fujii, sicer vodja mnogih zasedb, tudi večjih, na svojem zadnjem solističnem albumu še toliko bolj odkrito posveča raziskovanju polja, ki se ga Tamura dotakne vendarle nekoliko bolj plašno. Na albumu Gen Himmel, ki je zasnovan menda kot poklon preminulim prijateljem, močno prevladuje umirjeno in reflektivno vzdušje, ki je vedno po svoje lirično, četudi v glavnem ne melanholično. Izrazna nežnost, ki zaznamuje večino skladb, nikakor ni značilna za vse ustvarjanje Satoko Fujii, vendar je za ta album povsem pravilno izbrana in osmišljena.

Gen Himmel razvija koherentne in mojstrsko osredotočene zvočne pejsaže, tako barvno kot izrazno nadvse bogate. Večinoma jih zaznamuje pritajena liričnost, ki jo Satoko Fujii v nekaterih skladbah prebarva z bolj ekspresionističnimi zvočnimi nanosi, s čimer nadvse sugestivno problematizira svoje motivne in vsebinske premise – pojavi se napetost med posvetnim in posmrtnim življenjem, v funkcionalne harmonije zajeto veselje dobi nasprotje v dvomu, zajetem v nekoliko temnejših odmevih in negativnem prostoru. 

Nekatere skladbe to še dodatno podčrtajo z rabo razširjenih tehnik igranja, denimo učinkovitega škripanja in posebnega prepariranja klavirskih strun, na primer v skladbah “Ram” in “Summer Solstice”. Gen Himmel tako kljub svoji navidezni zvočni skladnosti vendarle ohranja skrajno napeto dinamiko, ki pa izbranega izraznega polja nikoli zares ne zapusti. Zaradi tega celota zveni nenavadno spokojno; v skladbah je tudi prostor za upočasnitev in korak nazaj ali pa za celo za zadržani užitek ob solističnih krogih. Toda kljub vsemu ima njena tekstura ob natančnem poslušanju pogosto tudi presenetljive detajle. Ti so seveda zgrajeni iz različnih, tudi idiomatskih enot, ki jih Satoko Fujii kontrastira na najbolj prefinjen način.