Cuneiform, 2020

V tokratni Tolpi bumov zopet obravnavamo švicarski trio Schnellertollermeier in njihovo najnovejšo ploščo, album številka 5. Mogoče se jih spomnite po prepoznavni uporabi fražolejev ali pa po neobičajnih aranžmajih komadov, zaradi katerih jih že več kot deset let umeščamo med zasedbe, ki se odmikajo od tipičnega formata bendov z bobni, električno kitaro in električnim basom. Trio pod našim drobnogledom je zanimiv ravno zato, ker izhaja iz vrst šolanih instrumentalistov, takih, ki so na svojih prvih nastopih vzbudili pozornost ljubiteljev Swansov ali skandinavskih The Thing. Od prvega nastopa Schnellertollermeier mineva že več kot desetletje in njihova diskografija izkazuje izredno pester umetniški izraz, podoben kakšnim alternativcem, kot sta zasedbi Battles in Liars. Vsaka njihova plošča je projekt, ki tako v tehnikah igranja kot poteku samega albuma stremi k novemu izrazu, in tudi album številka 5 temu ni izjema.

Alternativci, šolani na akademijah – Manuel Troller, Andi Schnellmann in David Meier – so svojo peto ploščo zapakirali v bolj abstraktno podobo kot poprejšnje. Na naslovnici vidimo razpokano betonsko ploščo in frnikulo na živorumenem ozadju. Opazimo dotrajano sivo ter vsiljivo rumeno barvo, mehurčkasto-kovinsko površje in arheološke izkopanine, pravilne sfere in zlomljene kvadrate … Vsi ti kontrasti se nekako skladajo z glasbo, ki pa je – kot na vseh štirih albumih zasedbe Schnellertolermeier – v osnovi zelo tehnično spretno izvršena. Komadi so do potankosti naštudirani, vsak dotik kitare je osmišljen in če ostaja vtis od koncerta Schnellertollermeier v Channel Zeru prava referenca, so v živo odigrani komadi zelo zvesti plošči. Izdaja številka 5 zato v podobi in v pristopu spominja na domači avdiovizualni trio Etceteral. Oboje vežejo spretno odigrani komadi, nekonvencionalno aranžirani, zgolj instrumentalni in prav tako oblečeni v intrigantne slike, ki prepletajo geometrične podobe in fotografijo.

Kontrasti v glasbi tria Schnellertollermeier so stalnica. Nasprotja med tihimi in glasnimi deli, med napetimi in mirnimi kosi, med ekspresivnim thrash metalom in melodičnim ambientom – kontrasti so nekaj, s čimer se Švicarji radi igrajo na vsakem albumu drugače. Enkrat z razporeditvijo skladb, kot na odlični tretji plošči X, ali pa znotraj vsakega komada posebej, kot na njihovem predzadnjem albumu Rights. Ker na albumu številka 5 ni brutalnih ekstremov, so kontrasti zopet bolj razvidni v umestitvi skladb. Uvodna komada 209 Aphelion in Before and After sta polna praznega prostora zaradi minimalističnih pokov, fražolejev, udarcev bobnov, vseh zelo hipnih trenutkov, medtem ko sredino zapolnjuje dromljajoč ambient. Vrhunec plate je zato tako v poliritmičnih štiklih, kot je Animate Become, še bolj pa v mirnih delih, kjer je najbolj očitno naštudirano igranje s kitarskimi efekti. 

Na mestu je vprašanje, koliko je album številka 5 zasedbe Schnellertollermeier občudovanja vreden na račun tehnike in spretnosti igranja, koliko pa je album res prelomen v svojem izrazu. Izstopajo različne enakomernosti, ki jim jih uspe nanizati v 41 minutah, veliko bolj se igrajo z ritmom, opustili pa so neko grobost, ki je spremljala njihove prve tri izdaje. Niso več idealni band za v Gromko. So sicer bolj umetniški kot na primer norveški bend Aiming for Enrike, a jim ne bi polagali nobene krone na glavo. Vsekakor si tlakujejo svojo pot, želeli bi si le, da ne zaidejo preveč v tehnicizem.

V svojih dobrih trenutkih Schnellertollermeier – trenutno zaradi žanrske mešanice – spomnijo na postrock band Tortoise, ki še vedno ostaja pogosta referenca marsikaterih glasbenikov. Schnellertollermeier se za razliko od njih zavestno omejujejo na kitare, kitarske efekte ter bobne in zaenkrat v tej konstelaciji izstopajo iz konkurence. Album številka 5 teče kot švicarska urica, obenem pa se v njem skriva nek žar, čutiti je nek skupinski korak naprej. Naša pričakovanja torej ostajajo visoka, saj album številka 5 znova postavlja Schnellertollermeier med zanimivejše kitarske bande.