4AD, 2012

Ni prav veliko glasbenikov, katerih plošče bi bile obsojene na navdušen odziv fenov še pred svojim izidom. Na misel najprej prideta Nick Cave in Tom Waits, malo pozneje še Scott Walker. Ta pozneje zato, ker je v zadnjih sedemnajstih letih – če odmislimo glasbo, ki jo je pisal za film in druge glasbenike – objavil le tri albume pod svojim imenom. Pa tudi zato, ker se je s svojim zahtevnim izrazom po pop zvezdniških začetkih v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih umaknil na glasbeno margino, s katere nagovarja predvsem tiste najbolj prožne poslušalce. Ob tem je zanimivo, da njegova glasba še vedno pade v kontekst popa, je pa hkrati res, da je ta pop iz romantičnega baladništva prerasel v drzen in kompleksen spoj poezije in zvočnega raziskovanja, lastnega le Walkerju samemu. Te strategije ne spreminja niti s svojo novo ploščo 'Bish Bosch', s katero zaokrožuje trilogijo, ki jo je v letu 1995 začel s ploščo 'Tilt' in v letu 2006 nadaljeval s ploščo 'The Drift'.

Skozi prizmo nastajanja skladb je Walker pravzaprav najprej poet in šele nato glasbenik. Izhodišče si vselej postavi z besedili, šele potem pa začne razmišljati o inštrumentalnih aranžmajih, ki se jih najprej loti v obliki skic, končno podobo pa jim v sodelovanju s številnimi glasbeniki izoblikuje skozi studijski proces. Misel o Walkerjevih besedilih, ki so vse prej kot sprehod v parku, je v dokumentarcu 'Scott Walker: 30 Century Man' z besedami »pojma nimam, o čem poje« lepo strnil njegov prijatelj in fen David Bowie. V njih ni jasnega narativa, klasična oblika z uvodom, osrednjim delom in zaključkom je postavljena na glavo in v sosledju posameznih fraz največkrat ni jasne opore. Sam pravi, da morajo besede poslušalca odpeljati na teren, ki ga ni vajen, interpretacijo pa skoraj v celoti prepusti vsakemu posamezniku. Fragmentov, citatov in aluzij, nabranih iz zgodovinskih, političnih, znanstvenih in umetniških dogodkov, je toliko, da jih ne sprocesira niti najbolj načitan um, zato odgovore – vsaj delno – ponudijo šele recenzije, ki se Walkerjeve poezije lotijo bolj analitično. Na novi plošči se med drugim loti Ceausescuja, Donalda Rumsfelda, nekdanjega katoliškega poglavarja, antične poezije, Havajev, Alp, 2. svetovne vojne, fikcije in biologije, že v naslovu pa tudi nizozemskega slikarja Hieronymusa Boscha. Motivi so podobno kot na obeh predhodnih ploščah zaviti v morbiden, moreč kontekst, a ta pod površjem razkriva tudi Walkerjev (spervertiran) smisel za humor.

Težo besed tokrat še bolj razgali Walkerjev glas, ki ne najde niti ne išče opore v zvočnih aranžmajih. Da poslušalca ne zaziba v pasivnost, poje še v višjih registrih, pogosto do roba svojih zmogljivosti, kot da bi se namenoma hotel kar najbolj oddaljiti od podobe pevca z enim najlepših glasov, ki si jo je ustvaril s svojimi prvimi ploščami. Pojavi se vtis, da je to pravzaprav le še ena od strategij, s katerimi svoj ego povsem podredi sporočilom svojih besedil, oziroma album, ki ga je treba razumeti ločeno od njegove osebe. A hkrati je intenzivnost, s katero posreduje sporočila, tako ostra in neposredna, da njihova emotivna vrednost doseže višave, ki jih jih je sposobna le peščica pevcev. Eksotični inštrumentalni aranžmaji so povsem podrejeni besedam, so pravzaprav nekakšna teatrična opora, toda hkrati integralni del Walkerjevega izraza, s katerim navdušuje najbolj avanturistične poslušalce. Vsak zvok je izbrušen do najmanjšega detajla, orkestralni aranžmaji so skrčeni na funkcijo zvočne teksture ali hrupa in zato veliko bliže avantgardni klasični glasbi kot popu. Toda hkrati Walkerjeva glasba ni niti pop niti sodobna klasika. Je preprosto glasba enega najbolj izvirnih sodobnih glasbenih avtorjev z izjemno vizijo, ki se izmika preverjenim pravilom in konvencijam.

Vse to Walkerja povzdigne v enega najbolj intrigantnih glasbenih ustvarjalcev, njegova kreativna moč pa kljub skoraj sedemdesetim pomladim raste iz albuma v album. Plošča 'Bish Bosch' je verjetno celo najboljša v aktualni trilogiji, bo pa to verjetno pokazal šele čas. Ne nazadnje je šele ugledala luč dneva, od poslušalca pa terja veliko mero angažiranosti. In potrpežljivosti.