samozaložba, 2020

Poskus žanrske umestitve določenega izvajalca nam dandanes pogosto nastavi kamen spotike. Problem se pojavi, ker se glasbeniki poslužujejo širokega spektra idej, pa tudi zaradi človeške nuje, da bi stvari zavili z lepimi mašncami in lepo zložili vsako v svoj predalček.  Vse lepo in prav, težava je le v tem, da ljudje svoje omarice običajno uredimo vsak po svoje in po tej logiki izgradimo vsak svoj žanrski regal. Zato imamo različne standarde, po katerih nam glasba požene kri po žilah, nas pripravi do joka ali nas spravi ob živce. In analogno tudi glasbeniki mešajo svoje nenavadne žanrske koktejle, o katerih potem tako zelo radi razpredamo. Ali pa morda koktejli mešajo njih …?

Na primeru zasedbe Scúru Fitchádu je jasno razvidno, kako je glasba odraz okolja, v katerem glasbenik odrašča. Marcus Veiga (in občasno še sodelavec Sette Sujidade) se s pankersko obarvanim projektom obračata k tradicionalni glasbi Zelenortskih otokov, glasbi funaná. Marcus s svojim jeznim in kričečim vokalom v poslušalcu vzbudi aktivnost uporniških, pankerskih celic, na vrh fino opojne žanrske mešanice pa naloži še težke, zabasirane rejverske beate in nastane to, kar glasbenik imenuje Scúru Fitchádu. Kakopak ima vsaka od omenjenih sestavin svoje mesto v glavi omenjenega portugalskega glasbenega inovativneža na čelu projekta. Glasbo Zelenortskih otokov je Marcus spoznal preko svojega očeta, tamkajšnjega domačina. Funaná je glasbena oblika, ki je v svoji osnovni zgradbi precej preprosto plesna. Ponavljajoče se ritmične vzorce v njej običajno krasijo zvoki diatonične harmonike. Vpliv te muzike se je že izrazil tudi v mainstream pop kulturi nekje okoli leta 2010, ko so z vseh maturantskih žurov odmevali house hitiči, ki so svoje kitice in refrene podajali preko melodij harmonike. Še dodatni poklon funani v izrazu projekta Scúru Fitchádu predstavlja inštrument ferrinho. Ferrinho je tolkalo, natančneje kovinska ploščica, ki deluje kot glavni ritmični pogon funane. Glasbenik zvok iz ferrinha izvablja z drgnjenjem po ploščici s še drugim kovinskim predmetom in ta element z zvenom, ki spominja na brušenje nožev, v komade projekta Scúru Fitchádu vnese stalno napetost.

Funaná pa je zgolj prva v vrsti vplivov, ki Marcusa Veigo spremenijo v Scúru Fitchádu. Marcus je svojo glasbeno pot pričel kot poslušalec precej bolj standardne zahodnjaške glasbe. V času odraščanja v Caldas da Rainhi, na Portugalskem je od muzike odnesel dovolj, da v njegovih današnjih projektih še danes slišimo tudi še vse kaj drugega kot zgolj fragmente tradicionalne glasbe z omenjenih vulkanskih otokov. Scúru Fitchádu nastopa kot vokalist. V pesmih sicer poje v zelenortski kreolščini, a njegov reskav glas iz srca jasno, nasilno bemti čez neuvrščenost v svet (najbolj radovednim poslušalcem so sicer prevodi besedil dostopni na glasbenikovi Bandcamp strani). Njegovo glasbo pa v še precej bolj težke temne odtenke obarva spremljava distorziranih elektronskih basov. 

Scúru Fitchádu nastopa kot antiheroj. V njegovih spotih in besedilih ne manjka nasilja, krvi in golote. Jasno niza svoje teze. Namesto, da bi glasbo uporabljal kot sredstvo, s katerim bi podal problematiko, in sebe predstavil v pozitivni luči, se očrni in brutalnost življenja prikaže v najbolj osnovni obliki. Glasba hitrih tempov in distorziranih basov na tak način še močneje oživi. O tem priča tudi naslov plošče v današnji Tolpi bumov - Un Kuza Runhu, ki ga pevec iz zelenortske kreolščine prevaja kot: a bad thing.

Po drugi strani pa Scúru Fitchádu v punk-core vlije življenje. Sicer ga je razbil in uporabil le njegove najbolj osnovne temelje, a z dodajanjem elementov zelenortske glasbe je takšnemu punku prenovil podobo. Takšna glasba postane plesna. In to precej. Tudi pri funani je - kot v večini primerov afriških glasb - ples eden osnovnih elementov in ta vidik je Scúru Fitchádu obdržal. Njegovo glasbo je zato treba izkusiti celostno, za kar se nam v Ljubljani ponuja priložnost na zadnji dan letošnjega festivala MENT, torej že ta petek, v klubu Channel Zero. 

In če tale zapis zaključimo približno tam, kjer smo jo začeli ... Ne glede na to, kako ste pospravili svoj žanrski predal, kje vlečete črto med alternativnim in mainstream rockom ali katero funk glasbo že smatrate za pop, Scúru Fitchádu gotovo predstavlja izstopajočo glasbeno zanimivost. Koncert še enkrat priporočamo tistim, ki si vsaj vsake toliko zarolate kak komad zasedbe The Prodigy, ali pa ste radovedni v zvezi z dilemo, kako vključiti harmoniko v kritično vokalno heavy bass glasbo.