Diskotopia, 2021

Po petih letih se v eter Radia Študent vrača filipinsko-kanadski kolektiv SEEKERSINTERNATIONAL, ki od zadnjega dolgometražca LOVERSDEDICATIONSTATION iz leta 2016 ni zamenjal glasbene filozofije semplanja, manipulacije zgodovine in nostalgičnih zvočnih izrezkov, a medtem ko so ušesa še vedno vrtoglavo zvita zaradi izkrivljenih možganskih signalov, zvočno pranje ni več rezultat 30 let starega Gorenjevega pralnega stroja, skromnega in dolgoživega družabnika, temveč stroja mlajše generacije, ki kljub eleganci višjih obratov s toplino pretresa svet.

Eksperimentalnost duba SEEKERSINTERNATIONAL vzpodbudi misel na kolaž ali referenčno skico. Zasedbina izpeljava te metode, ki jo res lahko povežemo z delom Marka Fella in Marka Leckeya, pa kot izjema kulturne scene, v katero spadata omenjena ustvarjalca, zasije v neakademskem in neelitističnem pristopu. Kompleksno spajanje elementov je poklon tradiciji turntablisma, aktivnemu poslušanju, ki ni teoretsko, temveč praktično. Originalnost novega glasbenega objekta, zgrajenega iz obstoječih, požgečka tako misli kot plesišče in tudi to ne potrebuje bohemske dispozicije. 

Za poslušalce je nujno, da so dovzetni za življenjsko silo. V primerjavi s predhodnikom, ki je gradil na žanru lovers rocka ter intimnih hlapih, svež izdelek silovito ljubi človeški zanos, pomemben vir energije pa tokrat proizvaja tudi ekipa gostujočih MC-jev, Papa Robbie, Second Woman, wzrdyAV in pokojni DJ Wundrkut. Sedaj ko so dubovski in basovski odvodi močno popularni, tisti divjega in peklenskega zvena pa še bolj, SEEKERSINTERNATIONAL še vedno izražajo naklonjenost nežnosti. To oblikujejo tako, da se kosa z vsakršnim primerkom smrtonosnih dubov, čeprav ne gre spregledati, da izdaja obenem vsebuje primerke do sedaj najbolj klasično udrihajočih jungle produkcij njihovega kataloga.   

SEEKERSINTERNATIONAL se moramo prikloniti že zaradi mojstrskega vzorčenja, ki se ne igra le s pomenskostjo besednih semplov, ampak predvsem s sposobnostjo preklapljanja med različnimi zvočnimi registri. Prebadanje siren lahko postane bas, statika in nojz semplanega rewinda pa sintovska melodija. Teksture, barve in motivi so raznovrstni kot na gledaliških kostumih, vendar vedno koherentni in nikakor ne dezorientirani. Kolektiv nas ne želi zmesti, temveč pokazati nov način videnja oziroma poslušanja obrobja. 

Če se je ob pretekli plošči in njenem nostalgičnem tonu navkljub govorilo o distinktivno modernem zvoku, je najnovejša izdaja sveže moderna ne samo v relaciji do zgodovine žanrov, ampak tudi do njihove sodobnosti. Koncept avtorstva v delu kolektiva zares zavzame sekundarno pozicijo, saj to zahtevata apropriacija in rekontekstualizacija virov glasbe, pa naj bodo ti originalni ali ne. Prav zato je nujno prepoznati umetniško naravo kolektiva, v času ko komercialno uspešna dubovska kultura vedno spreminjajočega po-ustvarjanja izrazito favorizira klasično rockovsko zanikanje dejstva, da nobena zasedba ali ustvarjalec ni popolnoma unikaten.