Tri Angle, 2018

Josiah Wise je ameriški glasbenik, ki ustvarja pod imenom serpentwithfeet, pisano skupaj in z malo začetnico. S svojo glasbo je nase prvič opozoril leta 2016, ko je pri založbi Tri Angle izšel njegov EP z naslovom blisters, na katerem se kot producent podpiše The Haxan Cloak, prav tako varovanec založbe Tri Angle. Seveda to ni prva takšna naveza, ko se najdejo čislani producenti in presežni vokalisti, a nikakor ni nujno, da se iz tovrstnih partnerstev vedno izcimi nekaj veličastnega. Kot primer ne najbolj posrečenega sodelovanja moramo tu žal omeniti album Hopelessness izvajalca Anohnija, takisto letnice 2016. Čeprav ne bi rekli, da je album slab, vseeno daje čutiti manko sinergije med vokalistom in producenti. Toda serpentwithfeet in The Haxan Cloak sta se v tem smislu ujela precej bolje, glasba namreč lepo dopolni vokal in dodatno podkrepi razpoloženje pesmi, ki ga serpentwithfeet nastavi z besedili.

Vokal je sicer poleg tetoviranega pentagrama na čelu in ogromnega septum piercinga gotovo njegova najbolj prepoznavna lastnost, ki ga ločuje od ostalih r&b in soul izvajalcev. Že kot otrok je bil član pevskega zbora v neki krščanski cerkvi v Baltimoru. Čeprav kot enajstletnik še ni zares vedel, kaj bi počel sam s sabo, ga je mati kljub začetnemu odporu prijavila na avdicijo za Maryland State Boys Choir, kamor je bil tudi sprejet, in kaj hitro je ugotovil, da mu je petje zelo všeč. Vendar se je kmalu pokazalo tudi, da v dotičnem pevskem zboru ni bilo prostora za črnski glas.

Potem se je že pri štirinajstih vpisal na Baltimore City College, kjer je domoval tudi mednarodno tekmovalni pevski zbor, ki je pel klasične napeve in je bil sestavljen skoraj izključno iz črnskih otrok. Hodili so na tekmovanja po Evropi in domov prinašali trofeje. V Josiahu se je prebujala vse večja strast do petja, in to predvsem do klasičnega petja. Želel si je postati operni pevec in nastopati v opernih hišah. Nekaj časa je šlo vse po načrtu. Imel je izjemno vokalno trenerko, naučil se je francosko, italijansko in nemško, hodil na ure ruske dikcije, da bi lahko nastopal z Lenskyjevo arijo iz Evgenija Onjegina. A njegove sanje so se porušile, ko ga niso sprejeli na želen program petja.

Zavrnjen v svetu klasičnega petja se je mladi Josiah Wise znašel na življenjski prelomnici, ko je moral ugotoviti, kako naprej. In je odšel na dolgo neznano pot, ki ji pravimo lajf. In je potoval in se je preselil v Brooklyn in je imel najrazličnejše džobe in je raziskoval lastno seksualnost in se tetoviral po čelu in … ob vsem tem je minilo kar nekaj časa, preden je dojel, da sta ga svet klasične glasbe in zavrnitev vstopa v ta svet močno zaznamovala. Toda naposled je to le uvidel in si začel sam tlakovati novo pot, podobno kot je desetletja pred tem to storila tudi ikonična Nina Simone.

Serpentwithfeet si za svojo umetnost rad vzame čas. V njej je do neke mere perfekcionist, saj nikakor ne želi oddati izdelka, ki bi bil končan na hitro zgolj zaradi namišljenega deadlajna. Ne, serpentwithfeet je za nekatere komade na plošči soil porabil več let, da je bilo besedilo točno takšno, kot je želel, ali pa morda še ni imel kapacitete in čustvene zrelosti, s katero bi to lahko dosegel že prej.

Če je na EP-ju blisters serpentwithfeet sodeloval izključno z The Haxan Cloackom, pa so na plošči soil sodelovali štirje producenti, torej nam dobro znani Clams Casino, mmph, zvočna oblikovalka Katie Gately ter Paul Epworth, ki je znan po sodelovanjih z velikimi imeni pop industrije, kot sta Adele in Rihanna. Ko smo videli, da na plošči sodeluje Clams Casino, smo se tega razveselili, saj so nam njegove produkcije precej po godu. Pa vendar na tej plošči ne moremo pripeti bucike v komad, ki ga je produciral. Če ne pogledamo med informacije o izdaji, nam to ostane čista uganka, saj je imel serpentwithfeet veliko nadzora nad tem, kako bodo komadi zveneli, in končna podoba albuma je temeljno odraz njegove lastne vizije. Ker je v besedila vložil veliko truda, je želel, da se ne izgubijo v nepotrebnih zvočnih okraskih, temveč je vsak zvok tam z jasnim namenom, da povzdigne vokal in poudari razpoloženje pesmi.

Kot že omenjeno, je serpentwithfeet klasično treniran pevec, ki svoj navdih črpa tudi v r&b-ju, soulu in gospelu. Gospelovski moment pride na plošči soil še posebej do izraza v komadu cherubim, saj si ne moremo pomagati, da ne bi imeli občutka, kot da poslušamo ljubezenski napev za nekoga, ki je praktično Jezus. Tudi sicer se serpentwithfeet veliko ukvarja s tematiko medsebojnih odnosov. Navdih črpa predvsem v vseh dosedanjih izkušnjah v ljubezni. Vendar to počne na prizemljen in odrasel način. Glede na intenzivnost njegovega glasu bi skoraj pričakovali, da fura safr v nedogled za enim in istim modelom, pa temu na srečo ni tako. Navdih črpa iz različnih minulih ljubezni in različnih faz povezanih občutij. To dobro ponazorita dva verza dveh različnih pesmi. V pesmi whisper, s katero otvori album, poje »I love you from the space beneath my feet«​, kar simbolizira resno predanost. Nato pa v pesmi mourning song zapoje »I make a pageant of my grief«​ in se prepusti intenzivnemu občutku žalosti, saj bo le tako lahko prebolel, karkoli je že povzročilo to neizmerno bolečino, in zaživel dalje. Predvsem pa se serpentwithfeet ne oklepa preteklosti in ne fura safra, ne zares.

Lahko bi rekli, da je plošča soil sodobna soul in mestoma z gospelom navdahnjena ljubavna plošča, primerna za današnji čas, ko nismo več obsojeni na enega fanta ali punco za vse življenje, temveč je trg veliko bolj odprt. Skrajni čas je že, da se tudi glasba približa takšni mentaliteti.