SEUL OCÉAN: Je fais revivre

SEUL OCÉAN: Je fais revivre

Oddaja
1. 11. 2018 - 19.00

samozaložba, 2018

 

Relativno mlado zasedbo iz Rovt, ki se javlja na ime Seul Océan, smo na teh frekvenčnih valovih že gostili. V Afterpartyju, glasbenih opremah, novičarskih oddajah, koncertnih napovedih, intervjuju, danes pa še z zasluženo obravnavo v osrednjem recenzentskem terminu. V svojem dosedanjem štiriletnem obstoju se kvartet naslanjal na inštrumentalno glasbo, ki je največkrat zavita v postmetalske zvene. Ob majhni zastopanosti takšne glasbe pri nas in ob neskladno velikem lokalnem zanimanju za žanr ter dobro obiskanostjo postmetal ali nasploh postrock koncertov se je verjetno kdo vprašal, ali gre za še en žanr, trend, ki prihaja k nam z zamudo, ali pa je pomanjkanje lokalne produkcije posledica neke tretje, nepojasnjene blokade. Kakorkoli že, kot smo izrazili že večkrat, so Seul Océan ob bendih The Canyon Observer, Inhibis, Goragorja in v nekaterih segmentih pogojno Ambri eni redkih predstavnikov žanra pri nas. Z Ambro, ki bo, mimogrede, kot kvintet kmalu izdala svoj prvenec, pa si mladeniči iz Rovt delijo še eno podobnost. Enako kot ime Ambra izhaja iz Šalamunove poezije, se tudi prvi pravi album zasedbe Seul Océan nanaša na prevod naslova Šalamunove pesmi, ki se v francoščini glasi Je Pais Revivre. Po dveh njihovih EP-jih se torej danes spuščamo v delikatno, večobrazno, tesnobno in hkrati sproščujočo glasbo v okvirjih postkitarskih muzik, ki nam jih tokrat oživljene servirajo Seul Océan. Je Pa Revivre.

Prvič na valu 89,3 MHz
 / 4. 10. 2016

Prvenec zasedbe Seul Océan je več kot očitna nadgradnja njihovih prvih dveh krajših izdaj. La Parole Est L’ombre in A L’ouest sta sicer dobra smerokaza na poti k bendovi mikavni domišljiji in njihovi medigri, a sta kot paket ostajala zvokovno nedodelana, zamolkla in zaprta. Dolgometražec pred letom dni osvežene ekipe, ki jo danes sestavljajo Gašper Jesenko in Borut Cigale na kitarah, Urban Cigale na basu ter Anže Šemrov za bobni, nudi zlahka občuteno in razločno glasbo glasnih kitar, odmevnih bobnov in grmečega basa, v izdelani širni produkcijski sliki, za katero je mastering pripravil Jure Mihevc, za miks pa je enako kot pri Inhibis zaslužen Gašper Letonja. Poleg izboljšane zvočne slike pa je več kot opazna tudi menjava bobnarja, predvsem ob drznih in deročih zasukih v komadih, ki se odvijejo nevsiljeno in naravneje, v povezano, homogeno celoto, v katero enakomerno prispevajo vsi člani benda. Lep primer tega sta komada Prehistorique in Jus Sanglant, ki smo ju slišali že v sklopu koncerta RŠ Afterpartyja, ko sta zvenela še občutneje manj udarno, mastno in učinkovito. Skratka, drugače povedano, nov izraz Seul Océan je više metal nego post. No, bolj metalski post, ki ne izloča ali omejuje določene hrane, temveč izloča le vokale, ostalo pa plove tako po razburkanih distorzijah kot po mirnih in tišjih bregovih ležernejših tokov.

Sedem komadov se prelije mimo nas kar se da nevsiljivo in naglo. Morda zaradi dodelane vsebine in okroglega, polnega zvoka, morda zaradi nepretrganosti in občutja enotnega loka plošče, ki deluje kot celota in ne pusti, da bi kateri izmed komadov izstopal kot nekaj epskega, morda celo himničnega. Kar je daleč od škodljivega, jadnega ali neugodnega. Iskanje pač terja dodatno poglobitev in ponoven posluh, kot denimo v pesmi Tzolk’in, v kateri se kitari krešeta in spodrezujeta ob na prvi posluh predvidljivi liniji brnenja in drdranja skoraj v borbi za prevlado, ki se kasneje poenoti v lebdeč riff. Signal doda že tako širokemu spektru zvokov nov razmah z gostom Bertom Logarjem na čelu, medtem ko Ollisbokollix z zategovanjem kitar v vseh odmevih in slojih resno namigne na skorajšnjo ezoteriko v lestvicah in predstavlja eno bolj sočnih pesmi z albuma. Seul Océan s svojo držo ne ostajajo le še eni izmed mnogih prežvečkov postmetalske glasbe, temveč raznovrstne zaplete in peripetije skladiščijo v svojo prid. Kratki in sinhroni breakdowni, pestra porazdelitev melodičnih vlog, spodbujevalna sinkopirana ritmika, razpotegnjeni pokrajinski napevi, vse to odzvanja v mnogih plasteh. Pogosto se prevesi celo v podobo, v kateri debela distorzija nima le karakterja, ki greje, masira in nevsiljeno čebelari, kot je to v navadi večine post bendov, ampak se celo zakoplje v bolj zle, jezne in obupane riffe. Je Pais Revivre je spodbudna izdaja rovtarskega kvarteta, ki se občutno razvija. Ne odkriva tople vode, ne izumlja novega jezika, temveč si ga prilagaja v svoj obrat mnogih značajev. Premierno torej danes poslušamo ploščo Je Pais Revivre, ki bo uradno izšla ta petek, ko pričakujemo tudi uradni promocijski koncert v klubu Gromka na Metelkovi. 

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness