Impulse!, 2024

King Shabaka Hutchings. Rojen je v Londonu leta 1984, zgodnje otroštvo je preživel v Birminghamu in se s šestimi leti preselil v domovino svojih staršev – na Barbados. Tam je preživel nadaljnjih deset let in poleg popularnih glasbenih pojavov devetdesetih let prejšnjega stoletja, kot sta hiphop in reggae, vpijal karibsko kulturo ter se pri devetih letih pričel učiti igranja na klarinet, po povratku v Veliko Britanijo pa opravil še formalno, klasično glasbeno izobrazbo.

Shabaka svojo tehnično podkovanost pripisuje prav svojim koreninam v klasiki. Z intenzivnimi vajami kanona je namreč osvojil tehnike, ki jih je nato skozi leta – praviloma na saksofonu – demonstriral najprej kot studijski glasbenik, v zadnjem desetletju pa v svojih številnih, žanrsko raznolikih zasedbah. 1000 Kings, Shabaka and the Ancestors, Jazz Warriors, London Brew ter seveda The Comet Is Coming in Sons of Kemet so zasedbe, s katerimi je Shabaka osvojil svet in postal eden od obrazov londonskega novega jazza, čeravno se sam jazzovske nalepke raje otepa. Scena, ki jo Hutchings predstavlja, namreč pod jazzovskim dežnikom združuje vse od hiphopa, elektronske plesne glasbe, karibskih glasbenih žanrov in tudi afriških plesnih ritmov. Glasba prejšnjega poglavja v glasbenem življenju Shabake je bila tako pretežno kaotična, intenzivna in vsekakor navdušujoča, Hutchings pa je kot frontman omenjenih bendov v soju žarometov izvajal svoje značilne nahajpane artikulirane saksofonske eskapade, med katerimi je neutrudno sopihal v inštrument in iz njega izvabljal improvizacijske akrobacije, enakovredne največjim osebnostim jazzovske zgodovine, ter tako obveljal za enega vodilnih svetovnih jazzovskih saksofonistov.

Pred dobrim letom dni pa je Hutchings napovedal, da se to visokooktansko glasbeno poglavje njegove kariere zaključuje, da saksofon postavlja v kot in da se bo odslej posvečal pihalom, v prvi vrsti lesenim flavtam. Vse skupaj se je začelo med pandemijo, ko je poprijel za japonski, iz bambusa izdelan šakuhači in svoj glasbeni izraz pravzaprav gradil od samega začetka, se učil igralnih tehnik in širil nabor glasbil, ki se pojavijo na albumu Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace. 

Tako je glavni pridevnik, ki ga moramo v navezavi na Shabakovo glasbo uporabiti, preobrat. Predvsem gre za preobrat v soničnem smislu. Substanca, misli, filozofije, pristopi in ideološke premise ostajajo. Črnsko opolnomočenje, panafriško gibanje, antiimperialistična misel, na introspektivni strani spektra pa duhovnost, povezovanje s predniki, iskanje identitete ter tokrat v polni meri tudi iskanje spiritualne in emocionalne mirnosti. Glasba je tako zelo mirna, meditativna, praktično psevdoterapevtska, ima po zaslugi geografsko različnih inštrumentov po svoje lokalen, toda vsekakor globalen značaj. Shabaka uporablja celo plejado nezahodnjaških pihal, ob že omenjenih japonskih tudi pihala južno-, srednje- in severnoameriških staroselcev, kot tudi brazilskih inštrumentov, v mešanico pa doda še vzhodnoslovanske svirele. Hutchings se v svoji študiji pihal ukvarja z resonanco v prostoru, v naravi, ta glasba pa je v nasprotju z izrazito klubskim, ritmičnim značajem njegovega dosedanjega dela obrnjena navzven, v naravo, v odprte prostore, kjer pusti, da glasbene vibracije mirno izzvenijo. Poleg raznolikih pihal slišimo strune klavirja, harfe in kontrabasa, glasba diha in je atmosferična, ambientalna, držanje not je pravzaprav vseprisotno, grajenje vzdušij je raznoliko, od pridušenih do bolj odmevajočih. Žanrsko pa se Shabaka giblje vse od hiphopovske in spoken word poezije, nekaj besed primakne sam, na pomoč mu skozi ploščo priskočijo Elucid, Saul Williams in Shabakov oče – dub poet Anum Iyapo, pretežno pa se gibljemo po vesolju izrazito newagerske, aritmične glasbe, ki je prepletena, subtilna, vsekakor pa nič več nastopaška ali izrazito ekspresivna. V enem od intervjujev Hutchings omeni, da se oseba v svojih tridesetih preneha razvijati in morda je ta plošča prvi odmev občutka samoaktualizacije, vpogleda in samospoznavanja.

Shabaka Hutchings torej s svojo prvo samostojno dolgometražno ploščo odpira novo obzorje v glasbeni karieri, z lesenimi pihali svojo neizpodbitno virtuoznost nekoliko umirja, jo kanalizira v drugačne pristope k ustvarjanju, a vendarle nadaljuje razvoj, ki ga je nakazal že s svojim delom denimo v projektu Shabaka and the Ancestors, in mu pravzaprav dodaja globino ter nadaljuje pesem, ki jo je začel s prvim samostojnim EP-jem izpred dveh let z naslovom Afrikan Culture. Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace je naslednja vrstica njegove poezije.