Sub Pop, 2014

Ish Butler in Tendai Maraire sta končno izdala svojo drugo dolgometražno ploščo! No, pa saj so tri leta od izdaje presežnega prvenca Black Up minila precej hitro ... V svetu kicka, snara in podmazanih jezikov se pač veliko dogaja, zato lahko že na samem začetku kar opravimo z odrešeniško retoriko, ki bo v kontekstu plate Lese Majesty verjetno znova pogosto brbotala tik pod površjem. Shabazz Palaces nista rešitelja, ker hip hop rešiteljev preprosto ne potrebuje, saj je tako vitalen kot kdajkoli, hkrati pa nenehno premika svoje zunanje meje. O mesijanski vlogi teh dveh Seattlečanov bi lahko govorili kvečjemu v bolj purističnem kontekstu, v katerem inovacije ne zadostujejo, če niso podprte z neposrednimi derivati nekaterih klasičnih rap gradnikov, med katerimi na misel pride predvsem sposobno pljuvanje, podprto z vodotesno, verodostojno narativo in beati kot enakovrednimi koščki sestavljanke.

Nobeno presenečenje ni, da se je Ishu in Babi uspelo udobno ugnezditi na samem vršacu kupa inovativnega, a hkrati še vedno connoisseursko čislanega rapa, od koder sta izpodrinila Antipop Consortium, dälek in podobne zasedbe. O tem, da mnogo inovativnega rapa za določene sladokusce ni dovolj legitimnega oziroma da ga onkraj svojih plašnic sploh ne zaznajo, mogoče kdaj drugič, na tem mestu se raje spomnimo, da uspeh Shabazzov ni presenetljiv predvsem zato, ker Butler skozi svojo celotno kariero, od začetkov z Digable Planets do monumentalne Black Up, praktično ni povlekel slabe poteze, pa tudi zato, ker je Maraire resnično odličen glasbenik.

Hkrati ni naključje, da sta Shabazz Palaces na veliko odobravanja naletela tudi onkraj hip hopa. Njuni glasbeni premiki niso tektonski in, kot rečeno, ostajajo zvesti nekaterim formulam klasičnega rapa, vendar pa po drugi strani vseeno vsebujejo dovolj svežih prijemov, da pritegnejo tudi oboževalce drugih godb. Zdi se, da je še bolj kot Marairovo sui generis muziciranje zanimivo Butlerjevo mešanje diskurzov. Njegov alter ego Palaceer Lazaro je konglomerat arhetipskih podob: zdaj je samozavestni badass, zdaj cinični afrocentrik. Enkrat je prizemljeni kritik in disser, drugič odtujeni šaman, ki se je izgubil v kozmični ezoteriki.

Sicer pa je Lese Majesty instrumentalno zopet zgrajena okrog toplih sintetičnih zvokov, ki v svoji najbolj razliti obliki spominjajo na plavajočo meglico Clams Casina in kompanjonov. Občasno se skozi razpoke prelije tudi kanec boom bapa za 21. stoletje, ki pa ga Maraire hitro utopi v efektih ali hi hatih. Navkljub temu da prvi trije komadi na plošči nakažejo, da bo Lese Majesty bolj strukturirana od svoje predhodnice, se v nadaljevanju vse skupaj obrne na glavo. Plata se počasi razpusti v nabor skic, ki jih le vsake toliko časa prekine bolj formulaična pesem. Taka razporeditev gre z roko v roki z dejstvom, da se Lese Majesty v nemalo trenutkih skoraj popolnoma opre na instrumentalno dimenzijo, vokalno pa pusti v ozadju. Navkljub temu ter znanstveno-vesoljski rdeči niti in razvrščanju pesmi v suite bi težko rekli, da je plošča izrazito bolj avanturistična od Black Upa. V nekem smislu deluje celo bolj udobno od prvenca, mogoče zato, ker smo se na Shabazz Palaces že malce navadili, verjetno pa zato, ker sta Ish in Baba tako sposobna glasbenika, da jima je fragmentirane pesmi v kohezivno celoto uspelo povezati predvsem s pomočjo nekega izrazito osebnega, idiosinkratičnega pečata, ki je resnična rdeča nit albuma.

Ishmael Butler je star 45 let. Pustimo ob strani dejstvo, da nima veliko vrstnikov, ki bi tako globoko v karieri tako samozavestno raziskovali, in se raje osredotočimo na to, da počasi prihaja v leta, ko bo lahko upravičeno zavzel pozicijo staroste, celo vzornika. Res je, da hip hop ne potrebuje rešitelja, potrebuje pa ljudi, ki bodo novim tendencam znotraj žanra, ki so sicer izjemno zanimive, pristne in absolutno potrebne, pa vendar hkrati larpurlartistično samozadostne in včasih zaskrbljujoče enosmerne, predstavljali nekakšno protiutež. Samo tako bo hip hop lahko obstajal v svoji najboljši obliki. Težko bi si zamislil človeka, ki bi bil za mobiliziranje potencialnih kandidatov bolj primeren od Butlerja. Ta skupaj s Tendaijem Marairom ustvarja rap, ki celotno zgodovino žanra prenaša v prihodnost.